Prizor bil je res čarobno grozen

Požar deželnega gledališča v Ljubljani.

(...) Ob 1. uri po polunoči zavohal je namreč mestni stražnik Rus, idoč službeno mimo gledališča, da se nekaj smodi. Začel je preiskavati okolu gledališča, ž njim ob jednem tudi stražnik Ižanec. Čez malo trenutkov zaslišita krik deželnega gledališča vratarja g. Gogole iz druzega nadstropja, iz katerega odprtih oken je že puhtel gosti dim, »Ogenj!« »Feuer!« »Pomagajte, mi se zadušimo!« Vratar Gogala vrgel je na zahtevo stražnika Rusa cel kup ključev iz oknja, da bi se glavna vrata odprla, kar je Rus brzo pogodil, dočim je stražnik Ižanec tekel na rotovž, da se čuvaj na Gradu, kateri o ognji seveda ničesa ni vedel, ker je gorelo le v notrajnih prostorih, telefonično pozove, da trikrat ustreli. (...) Potem odprli so siloma prve unanje vrata k parterju in mestna stražnika Rus in Ižanec poskušala sta ležeč po tleh splezati po stopnicah do druzega nadstropja. A bilo je nemogoče, kajti dim je bil tako silen, da je hotel že v fojerju stoječe zadušiti. Odprli so še druga vrata k parterju in tu se je malemu številu navzočnih, mej njimi deželnemu glavarju grofu Thurnu in našemu poročevalcu kazal jako žalosten prizor. Pet do šest pritlično ležečih lož na levi strani uhoda je že gorelo, dim je bil v parterji jako gost in do plamena gorečih lož ves rudeč. Pri tem prizoru se je takoj znalo, da je deželno gledališče izgubljeno. Hitro so se zatvorila notranja in unanja vrata k parterju, da bi se ognju duška ne dalo po sapi in isto tako se je zaukazalo, da so se vrata k fojerju in k stopnicam na galerije, katera so nekateri prevročekrvni prostovoljni gasilci, ne požarni brambeniki, bili sneli, nazaj obesila in zaprla, da se tako, kakor dolgo mogoče ogenj zadrži v notranjem poslopji, dokler ne prihiti požarna bramba, da obvaruje sosedne hiše. (...) Ker je dim v stanovanje vratarja Gogole vedno bolj pritiskal in se je čulo prasketanje plamena, kajti gorele so takrat že lože v prvem nadstropji, in tudi takozvana »nobelgalerija«, nastal je v rodovini Gogole velik strah. Kričala je Gogole soproga in nje otroci, kakor tudi vratar Gogola: »Pomagajte, pomagajte! Mi se udušimo! Zgoreli bodemo! Iz oken poskačemo, držite nam plahte!« Gogola začel je metati razno svoje perilo in obleko na ulico. Požarna bramba s svojim orodjem, z velikimi lestvami, po katerih je jedino mogoče splezati na tako visoko poslopje, ni mogla biti takoj na mestu, kajti orodje je spravljeno v Vodnikovih ulicah pri Mesarskem mostu in tudi konji neso bili takoj pri roki. Gogole žena je v jednomer upila, da skoči z otroci skozi okno in nekateri neprevidneži razgrnili so bili že neko plahto, da bi je v njo ujeli. K sreči ni prišlo do tega, ker bi bil skok iz tolike visočine opasen. (...) Mestnima stražnikoma Rusu in Ižancu, ki sta povedala za blizu spravljene lestve, se je posrečilo, da se je jedna lestva pristavila do balkona, druga pa z balkona do druzega nadstropja, da se je rešila vsa rodbina in so se otroci spravili v bližnjo Marculinijevo kavarno. Bil je pa tudi že zadnji čas. Požarna bramba je bila mej tem tudi že na mestu s svojim poveljnikom g. Doberletom, kateremu se mora priznavati, da je vsa gasilna dela vodil jako mirno in hladnokrvno. (…) Prizor, ko je najvišji del strehe gorel, bil je res čarobno grozen. Kongresni trg je bil svetel, kakor beli dan, frančiškanska in stolna cerkev, kakor tudi Ljubljanski grad svitili so se in žarili kakor v jutranji zarji. (...) Vprav sedaj dobil je požar pravo netilo, kajti dosegel je preko železnega zastora dekoracije in večinoma lesene ženske in moške garderobe, kjer se glumači napravljajo, in vse razne prostore pod odrom. Začel je sedaj z vso močjo plamen švigati proti Kastnerjevi hiši in požarne brambe teška, a najvažnejša naloga se je pričela. Z velikim ropotom pal je najprvo, ko je strop pregorel, teški svetilnik na tla, za njim z vodo napolnjena velika kad nad gledališkim odrom. Dolgo pa je trajalo, da se je podrla železna kurtina z velikim ropotom in visokim šviganjem plamena proti nebu in proti Kastnerjevi hiši. Sedaj pa se je vnelo tudi poslopje, prizidano pri Ljubljanici in je začela padati opeka in goreč les raz nje. Parna brizgalnica morala se je umakniti na drugo stran Ljubljanice, poiskati so morali čoln in ž njim prepeljati cevi na drugo stran. Delo se je hitro izvršilo, a ko je začela delovati parna brizgalnica, počila je sredi Ljubljanice dolga cev vsled mraza in ves trud je bil zaman. Sploh je imela požarna bramba skoro večjo borbo z mrazom, nego z ognjem. Ako se je pri brizgalnicah le za malo trenutkov delovanje ustavilo, takoj je vsled hudega mraza brizgalnica zamrznila in vroče vode je bilo prinašati iz sosednih hiš, da se je zopet moglo delovati naprej. (...) Proti 7. uri zjutraj bila je nevarnost za Kastnerjevo hišo največja. Na metre dolgi zublji segali so proti spodnjim prostorom, in celo sapa postala je neugodna. Vender delalo se je toliko časa, da se je nevarnost odbranila. (...) Kako je ogenj nastal, so razne govorice. Vratar Gogola meni, da se je pri streljanji v spevoigri »Fatinitza« prijela kaka iskra na platnene kulise in tlela naprej in tako prouzročila požar in uničenje deželnega gledališča. Druga verojetneja varijacija pa je ta, da je, ko se je včeraj po zadnjem dejanji odtrgala veriga železne kurtine ter slednja s svojo težo prebila na dva do tri metre zidane kanale za kurjavo se potem ogenj začel na levi strani gledališča v prostoru za poslušalce. Ko se ogenj popolnem pogasi, bode o tem morda mogoče gotoveje soditi. (...)

Kdaj dobimo zopet novo gledališče in kje bode stalo, je veliko vprašanje. (...) Najbrže bodo Nemci zgradili si svoje gledališče, Slovencem pa druzega ne bode kazalo, da si zgrade tudi svoj Talijin hram.

Slovenski narod, 17. februarja 1887