V četrtek se je v središču Firenc, nasproti stavbe policijskega oddelka za nadzor tujcev in le nekaj sto metrov stran od železniške postaje, začelo zbirati več tisoč aktivistov, sindikalistov, intelektualcev, prostovoljcev, akademikov in angažiranih posameznikov z vseh koncev Evrope. Do nedelje bodo debatirali in snovali skupne strategije upora. Zapisali bodo evropski akcijski načrt s konkretnimi zahtevami in cilji, kako zgraditi drugačno, ljudem prijazno Evropo.
Prvo dejanje po zaključku v nedeljo je jasno: vseevropske demonstracije in stavke proti politiki varčevalnih ukrepov prihodnjo sredo, 14. novembra.
Pišemo politični program levice
Grčija pa se je ustavila že v torek. Stavkali so novinarji in transportni delavci proti sprejetju novega paketa varčevalnih ukrepov. V sredo je bilo v Atenah okoli osemdeset tisoč protestnikov pred parlamentom. Poslanci so vseeno sprejeli nov paket varčevalnih rezov, ki bo državljane stal 18 milijard evrov. Le dan kasneje se je zdel slab trenutek za zganjanje navdušenja nad civilno družbo, angažiranostjo in pomenom protestov.
Haris Golemis, direktor Inštituta Nicosa Poulantzasa, član Syrize in mreže transform!Europe, je imel ločeno mnenje. Prepričan je, da se spreminja delovanje sindikatov, ki s tesnejšim povezovanjem z družbenimi gibanji, migranti in novimi levimi političnimi silami oblikujejo vse močnejšo družbeno silo. Politike se počasi sprejema kot normalna človeška bitja. »Prej so se morali skrivati za panoji. Da jim tega ni več treba, je napredek. Kajti le združeni lahko zmagamo. Združeni lahko preoblikujemo naše države in Evropo,« je prepričan sivolasi Golemis.
Protesti so pomembni. Syriza je bila na ulicah skupaj z vsemi, ki niso bili del nje. Nato je prisluhnila ljudem in njihove zahteve vzela za svoje. »Zavedala se je, da ne sme biti sektaška. To je prineslo uspeh. In to, da ni prevzela oblasti, danes drago plačujemo. Državo in demokracijo nam uničujejo dnevno. Tudi za Evropo je bila to zamujena priložnost. Če bi bila na oblasti Syriza, bi bila morda res vseskozi na udaru reakcionarjev in desnice, a vsaj videli bi, ali je levica v Evropi pripravljena na solidarnost in vseevropskost. Ključno je, da levica prevzame oblast. To je odgovor. Če ne, mora sprememba šele dozoreti,« je prepričan grški ekonomist.
O času zorenja govori tudi Raquel Freire. »Sem filmska ustvarjalka, aktivistka, članica gibanja 12. marec, sodelovala sem v komisiji, ki je postavila na laž trditve, da se varčevalne ukrepe uvaja zaradi zadolženosti države, pomagala sem tudi organizirati alternativni demokratični kongres, na katerem smo se zbrali aktivisti, člani sindikatov in leve politične stranke,« pove temnolasa Portugalka. Pravi, da je pripravljenost ljudi, da se preseže preproščino varčevalnih ukrepov, očitna. »Ukinili so nam ministrstvo za kulturo. Najšibkejšim v družbi ni več zagotovljeno, da se bodo lahko šolali za želeni poklic. Ljudje s kroničnimi boleznimi in invalidi morajo po novem vsak obisk zdravnika plačati! Sedanja desna vlada želi privatizirati celotni javni sektor. Obdavčili so nadomestila za brezposelne,« ne more skriti jeze in ogorčenja. Sedanjo portugalsko vlado podpira rekordno malo ljudi. »Ljudje se počasi prebujajo. Prej ko slej se bo to odrazilo na volitvah. A potrebujemo solidarnost in evropsko sodelovanje. Potrebujemo realne in za vse člane družbe sprejemljive rešitve, ki bodo na novo zgradile in okrepile demokracijo,« razlaga Raquel.
Francoski ekonomist Pierre Larrouturou pravi, da bi bilo dovolj že, če posvojimo staro resnico, ki jo je poznal Franklin Roosevelt: revščina je problem vseh in potrebna so pravila in varovala, ki ščitijo delavce pred izkoriščanjem. »Naraščajoča brezposelnost je posledica deregulacije zadnjih treh desetletij. Ko ni pravil, žanjejo tisti, ki imajo največ. Bogati bogatijo. Potrebujemo nov model razvoja, ki bo upošteval nižjo, trajnostno stopnjo gospodarske rasti, energetsko krizo ter potrebo po zaščiti okolja.«
»Evropska levica« je v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih s posvojitvijo neoliberalnih politik odprla prostor za sedanje še krutejše ukrepe desnih vlad in evropske komisije. Posledice so grozljive: vse več staršev ne ve, ali bodo naslednji teden lahko nahranili svoje otroke, v Grčiji se je ponovno pojavila malarija, ker lokalne oblasti nimajo denarja za razprševanje, plače vsem, razen najvišjim slojem, padajo, socialna varnost ne ponuja več ne varnosti ne gotovosti preživetja, brezposelnost narašča.
O zapletenosti situacije spregovori tudi italijanski sindikalist Stefano Marusa. »Že zelo dolgo se stvari slabšajo. Ljudje se ne strinjajo z vladno politiko, a ne vedo, ali lahko zaupajo in verjamejo, da je resnična sprememba mogoča. Tudi sindikati smo razdeljeni. Nekateri na strani vlade so posvojili neoliberalno govorico, da je zaradi neustavljive globalizacije treba pristati na krčenje pravic delavcev. Seveda so potrebne spremembe. A ne morejo vsaka pogajanja in vsak nov sporazum prinesti manj pravic in poslabšanje možnosti dostojnega življenja delavcev.«
Zgodovinski trenutek skupnega boja
Mladi mož z očali in palico, ki mu pomaga pri hoji, preseneti. Ko spregovori, energija zaveje po vseh kotih. Felipe van Keirsblick je član evropskega združenja Altersummit in belgijski sindikalist. Za začetek odločno zanika, da bi obstajala grška, španska, dolžniška ali finančna kriza. »Naše države so bogate. Edina kriza, ki jo imamo, je kriza kapitalizma.« Ta uničuje družbe, povzroča vse večje premoženjske razlike, s političnim preigravanjem se deli ljudi, hkrati se alternativna družbena gibanja kažejo kot neučinkovita. »A ravno zdaj je evropski oder prostor, ki ga krvavo potrebujemo. Angeli Merkel, Manuelu Barrosu in Mariu Draghiju lahko povemo, da nosijo odgovornost za vse več samomorov, za vse več revnih družin. Rekli bodo, da krivda ni njihova, da so ukrepe sprejeli nacionalni parlamenti. S podobnimi izgovori so reševali svojo podobo Hosni Mubarak in drugi avtokrati. Odgovorili jim bomo, da jim bo sodila zgodovina. Naš boj za drugačno, socialno Evropo pa moramo začeti zdaj!«
Altersummit naj bi se zgodil marca 2013. Pred tem se bo zgodil vseevropski dan solidarnosti. V Italiji je napovedanih 19 demonstracij po vsej državi. Delavci v tovarnah bodo ustavili stroje za štiri ure, ponekod tudi dlje.
Nicola Nicolosi, sekretar konfederacije italijanskih sindikatov (CGIL), govori o prihajajoči sredi v presežnikih. »To bo nekaj novega. Na isti dan, v tako rekoč vseh državah EU, na pobudo evropske konfederacije sindikatov.« Kljub skupnemu trgu EU in prostemu pretoku kapitala so sindikati razdrobljeni. Delujejo po različnih nacionalnih ureditvah, delavce zastopajo na različne načine.
»Delavci moramo spet postati nosilci družbenih sprememb,« je odločen Nicolosi. Med delavce šteje tudi brezposelne in prekariat. Kjer stavke niso dovoljene, bodo demonstracije pred predstavništvi, na delovnih mestih bodo ljudje sklicali tematske sestanke. »Sporočilo vseh bo enotno: vlade, prenehajte z varčevalnimi ukrepi!«
Nicolosi opozarja, da enotnost ne sme temeljiti le na skupnem boju proti neoliberalizmu: »Potrebujemo idejo, ki nas bo združila. Dan solidarnosti je skrajni rok, da smo na ulicah in se začnemo pogovarjati.«
Boj sega široko. Z delavci vštric morajo stopiti njihove družine in prijatelji. Treba je združiti sile. Vsi prebivalci Evrope morajo nastopiti skupaj. Sporočilo prekaljenih italijanskih sindikalistov ne pušča dvomov. Tudi Chris Nineham, direktor britanske Koalicije upora, ima visoka pričakovanja glede vseevropskega dneva solidarnosti. »Gre za prvo koordinirano skupno akcijo proti napadom varčevalnih ukrepov. Gre za velikanski preboj, ki nas dviguje na novo raven. Sedaj se borimo na evropski ravni. To je izjemno pomembno. Kajti tudi nas, običajne ljudi, napadajo na ravni EU.«
Sporočilo protestnikov bo evropsko, skupno, enotno: za zaposlenost in solidarnost ter proti varčevalnim rezom. Po letih udejanjanja varčevalnih politik se gospodarska rast po vsej Evropi zaustavlja, brezposelnost in število revnih letita v nebo. Zbrani v Firencah govorijo o družbeni krizi. Govorijo o nujnosti, da ljudje pokažemo solidarnost in politično držo. Na Portugalskem, v Italiji, Franciji, Španiji, Grčiji, na Danskem, Poljskem, tako rekoč v vseh državah EU se bodo vrstile stavke, demonstracije, protesti... Slovenski državljani in državljanke bodo lahko solidarnost izrazili naslednjo soboto v prestolnici. Isti dan bodo na praških ulicah tudi Čehinje in Čehi, kjer demonstracije proti vladnim varčevalnim rezom ravno tako organizirajo sindikati. So trenutki, ko vsi postanemo Evropejci.
