(Schmitt, 1996: 107, 117-118).

Kot državljanu se mi vse pogosteje dozdeva (nedvomno pri tem nisem osamljen), da se v naše politično, pravno, izobraževalno, kulturno, intelektualno, duhovno in sistemsko dogajanje na splošno vse bolj umeščajo razmere iz nekih že davno preživelih zgodovinskih obdobij. Seveda so pri ponesrečeno uspešnih prizadevanjih v tej smeri najbolj opazna prav početja nosilcev političnih funkcij. Zaradi njih se v današnje etično vrednotenje poklicne politike žal naseljuje vse več cinizma.

Teoretično in konceptualno je politika veda in poklicna dejavnost, ki zadeva strokovno, etično in intelektualno ukvarjanje z javnimi zadevami splošnega družbenega pomena. O politikih velja, teoretično in konceptualno, razmišljati kot o ljudeh, ki se strokovno, etično utemeljeno in intelektualno razsodno ukvarjajo s sprejemanjem zavezujočih odločitev glede zadev splošnega družbenega pomena in to delo opravljajo tudi kot skrajno osebno odgovoren poklic. Politiki so vendar najvplivnejši sooblikovalci politične organiziranosti človeške družbe. Zato po definiciji odgovorna, resna politika ne dopušča samopromocijskega političnega nastopaštva, ki je samo sebi namen. Posameznemu politiku, med drugim, ne dopušča poenostavljene drže javno prepoznavne osebe.

Pojem »politični predstavnik slovenskega ljudstva« ne more in ne sme biti zgolj stereotipna označba človeka na opaznem političnem položaju. Pokritje mora imeti v vrsti osebnih odgovornosti in seveda v zakonitem, strokovnem, izobrazbenem in etičnem ravnanju. Predrzen je politik, ki zase terja spoštovanje ali celo državniški naziv samo zato, ker je – politik.

Estradništvo namesto politike

Žgečkljivo postaja vprašanje, ali ne dobiva dobršen del dnevne politike, kot jo doživljamo, varljivi sijaj estradništva. Dobro plačanega. V naše življenje se je vsilil sodobni politični mačizem. Je prav, če dovolimo, da nastale okoliščine utrdijo dnevno politiko kot odprt prostor za politično analfabetstvo, pribežališče za sicer v življenju neuspešne ljudi, ljudi z dvomljivo izobrazbo, aroganco in posmehljivo samopašnostjo? Nas morajo zabavati ali skrbeti politiki, ki živijo na tankem robu dovoljenega ali celo onkraj roba zakonitosti? Za takšnimi vprašanji zagotovo tiči pomemben razlog za zmanjšanje demokratične legitimnosti parlamenta in celotne sfere dnevnopolitične oblasti.

Tudi tisti morebiti manj poučeni, manj izobraženi, skromno obveščeni, zmerno kritični, zadržano ozaveščeni in pretežno politično pasivni, celo apatični državljani bi morali ugotoviti, da politično stanje in dogajanje v dnevni politiki izgublja usodno vez s tistim, kar bi bilo mogoče racionalno priznano in moralno utemeljeno označiti za »demokratično« in »legitimno« (upravičeno). Pri problemu slovenskih političnih funkcionarjev in slovenske dnevne politike gre že dlje časa za vprašanje samospoštovanja slehernega državljana, za vprašanje identitete nacije in za vprašanje politične samobitnosti in suverenosti.

Razumljivo in nerazumljivo

V kontekstu različnosti moralnih vrednot je morda mogoče razumeti, da človek, ki kandidira za politično funkcijo, prevara volilce z obljubami ali z laganjem o osebnih lastnostih, z laganjem o pridobljeni formalni izobrazbi ipd. Seveda je težje razumeti, če se v takšnih primerih zateka k arogantnemu in do državljanov prezirljivemu, nedostojnemu sprenevedanju, celo k molku. Mnogo težje pa je (tudi pravniku!) razumeti, zakaj strankarska politika v vseh pogledih dosledno ne razoroži takšnega človeka kot nosilca politične funkcije. Zakaj tega ne stori državni organ kot institucija?

In ne morem povsem razumeti tistih pravniških kolegov, ki v dokazanem laganju in prevari nosilca politične funkcije v razmerju do volilcev ne prepoznajo elementov za sodno varstvo pasivne volilne pravice. Nenazadnje tudi za sodno varstvo politične stranke, ki je glede navedb svojega, takšnega kandidata na volitvah nastopila v dokazljivi dobri veri. Ti elementi očitno obstajajo in jih je mogoče (morda manj očitno, a vendarle) prepričljivo utemeljiti.

Nedemokratično in nelegitimno zakonodajno odločanje

Problem demokratične legitimnosti političnih vrhov je razvejan in polemičen kot morda še nikoli poprej. O razlogih se je pisalo že večkrat. Več jih je (na primer število domala dnevno sprejetih protiustavnih pravnih rešitev, kakovost zakonodaje, način uporabe referenduma ipd.). Vključuje pa tudi posebej zanimive skrajnosti. Na primer udeleženost političnih funkcionarjev v kazenskih postopkih. Formalnopravno ni sporno, da so nosilci političnih funkcij kot obdolženci ali obtoženci udeleženi v kazenskih postopkih. Četudi to ne more biti zgled pristne demokratičnosti in politične legitimnosti, pa se ti politiki vseeno upravičeno sklicujejo na demokratično legitimnost svojega političnega položaja. Zanje namreč etično presojo njihove politične sprejemljivosti opravijo volilci, ki jim z izvolitvijo zagotovijo demokratično legitimnost. Podobno je z izobrazbo. Niti formalnopravno, niti etično, niti politično ni sporno, da formalna izobrazba ni pogoj za politično kandidaturo na volitvah. A ker demokratično legitimnost dnevne politike merimo tudi z vidika kakovosti zakonodajnega odločanja, zagotovo ni najboljše, če je v parlamentu in vladi preveč ljudi premalo izobraženih.

Oba omenjena vidika demokratične legitimnosti dnevnopolitične oblasti sta povezana z zelo pomembnim razlogom, ki utemeljuje sklep o politično in pravno nevarnem znižanju demokratične legitimnosti parlamenta in vlade v Sloveniji. Ta razlog je po svoji naravi učbeniško ustavnopraven. Strankarsko-koalicijska oblast v Sloveniji vse bolj sprejema zakonodajne odločitve po hitrem postopku. Ali celo po nujnem postopku! Prepogosto to počne celo na izrednih sejah! Tudi kadar gre za najpomembnejše zakonske ureditve. Zgodi se celo tako osupljiva politična predrznost in aroganca, da se neka pravna ureditev, ki je napovedana ob koncu tedna, s popolnim prezirom in nespoštovanjem do nujnih sogovornikov pri njenem sprejemanju (na primer univerz, ko gre za vprašanja, ki neposredno zadevajo njihov obstoj in delovanje), brez razprave in prerekanja mnenj, sprejme prvi dan v novem tednu. Vsakokratna pojasnila ministrov ali iz kabineta predsednika vlade, da takšno zakonodajno početje terjajo »izredne razmere«, še zdaleč ne prepričajo. »Zakonodajno odločanje« in »oblastno ukrepanje« sta različni zadevi.

Takšno zakonopisno in zakonodajno ravnanje ni samo primer politične samopašnosti, samozadostnosti in arbitrarnosti. Ne gre mu pripisati samo značaja aludiranja na monarhična, diktatorska ali, drugače, tudi enostrankarsko nedemokratična obdobja politične zgodovine našega družbenega okolja. V takšni zakonodajni politiki mora pravnik prepoznati tudi razloge za njeno protiustavnost: z vidika 1. (načelo demokratičnosti), 2. (načelo pravne in socialne države), 44. (pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev) in 89. (večfaznost zakonodajnega postopka) člena Ustave Republike Slovenije. Če bi se vprašanje o ustavni dopustnosti takšne zakonodajne politike naslovilo na ustavno sodišče Republike Slovenije, bi od tega sodišča, ki je bilo v sedanji sestavi nekajkrat nadvse ustvarjalno, smeli upravičeno pričakovati odločno zaščito temeljnih postulatov pristno demokratičnega zakonodajnega postopka v pravni državi s temeljskim modelom ustavne demokracije.

Za pravne razloge primanjkljaja demokratičnosti in legitimnosti bodo morali poskrbeti predvsem pravniki. Za druge razloge nedemokratične nelegitimnosti političnega estradništva bi morali odločno in aktivno začeti skrbeti predvsem državljani.

Doc. dr. Andraž Teršek je ustavnik, zaposlen na Univerzi na Primorskem.