Najpopularnejša ameriška politična družina se po prvem kratkem premoru od leta 1947 znova vrača na Kapitol. Joe Kennedy III., vnuk leta 1968 ubitega Roberta Kennedyja, senatorja, državnega tožilca in brata pet let prej ubitega ameriškega predsednika Johna Kennedyja, je prepričljivo osvojil poslanski sedež v spodnjem domu kongresa. Svojega republikanskega tekmeca v Massachusettsu Seana Bielata, ki mu je očital popolno politično neizkušenost in zgolj slavno ime, je premagal za 25 odstotnih točk. Januarja prihodnje leto ob konstituiranju novoizvoljenega kongresa pa bo 32-letni pravnik zapolnil vrzel, ki je v več kot 60 let trajajoči navzočnosti Kennedyjevih v samem vrhu ameriške oblasti nastala z upokojitvijo njegovega daljnega strica Patricka pred dvema letoma.
Joe Kennedy ob izvolitvi niti z besedo ni omenil svojih slavnih prednikov na visokih položajih v Washingtonu, obljubil pa je, da bo neutrudni odvetnik srednjega razreda v kongresu. Že v predvolilnih nastopih je poudarjal, da se noče zanašati na slavni priimek, a so mu demokratsko nominacijo zagotovo prinesle tudi sorodstvene vezi. Z njimi je prišla tudi lahka zmaga v volilnem okrožju, kjer republikanski kandidat prislovično nima nobene možnosti. Njegov tekmec Sean Bielat, bivši marinec, pa mu za nameček niti z zbranim sponzorskim denarjem za kampanjo ni segel niti do kolen.
Nepopisan list
Rdečelasi Joe je politično nepopisan list, ne zaradi svojih let, saj je njegov stric Patrick v kongresno klop sedel že pri 21 letih, ampak ker vanjo ni bil neposredno vpet. Njegov oče je Kapitol zapustil pred trinajstimi leti in se posvetil oskrbi sodržavljanov s potrebnimi energenti prek neprofitne energetske korporacije, sam pa se je študiju industrijskega inženiringa na Stanfordu posvetil z ekoturističnim projektom v Dominikanski republiki. Pred tremi leti je diplomiral iz prava na Harvardu in kratek čas delal kot tožilec v Massachusettsu, da bi objavil kandidaturo za kongresnega poslanca z izrazito kratkim življenjepisom in dolgim sorodstvenim seznamom, ki je bil volilcem v oporo pri odločanju.
Sorodstvo ga je pri tem tudi odločno podprlo. Ted Kennedy mlajši, sin senatorja Edwarda, je daljnega bratranca opisal kot del »nove generacije«, ki bo »dvignila neomadeževano zastavo liberalizma«, ki jo je njegov preminuli oče nosil skozi 47-letno senatsko kariero. Toda med novopečenim poslancem spodnjega doma in obdobjem kennedyjevskega »Camelota« v Washingtonu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je naplavina družinskih tragedij in tudi škandalov ter relativno obrobnega vpliva na ameriško politično dogajanje. Joeja so si njegovi kolegi iz športnega moštva na Stanfordu še najbolj zapomnili kot »tistega, ki si naroča mleko«, medtem ko drugi vase zlivajo pivo. Bielat, ki ga je razglasil za »fanta z znamenitim imenom, a brez drugih kvalifikacij«, pa je bil še posebej razočaran, ker so »volilci v Massachusettsu, ki so se pred dvema stoletjema borili proti dedni monarhiji, zdaj prav to podprli«.
Joejev moto je trkanje na vrata
Poslanski sedež je Joeju Kennedyju z upokojitvijo prepustil 72-letni Barney Frank, ki ga je grel že vse od leta 1981. Ta je svojo odločitev, da ne namerava več kandidirati, objavil novembra lani, letos julija pa se je poročil s svojim dolgoletnim partnerjem Jamesom Readyjem in postal prvi kongresnik v istospolni zakonski zvezi. Svojo istospolno usmerjenost je sicer kot prvi član kongresa prostovoljno razkril že leta 1987. Svojemu demokratskemu nasledniku v predvolilni kampanji ni dajal nasvetov, opozarjal ga je le, da mu samo ime Kennedy še ne prinaša zanesljive zmage. Joe Kennedy je vzel nasvet resno in se je skušal volilcem čim bolj osebno predstaviti kot svoj človek. Na vprašanje, kaj si je izbral iz bogate zakladnice družinske politične modrosti, pa je odvrnil: »Če ne veš, kaj storiti, pojdi in potrkaj na vrata, potrkaj na sto vrat. Ko boš končal, bodo ljudje morda kričali nate in te zmerjali, a vedel boš, kaj se plete v njihovih glavah in kaj moraš storiti.«
Zagotovo je še prenagljeno, a nekateri časniki so ob izvolitvi Joeja Kennedyja v ameriški kongres napovedali nadaljevanje družinske politične tradicije in začetek nove politične kariere, ki lahko vodi v Belo hišo.
