Bolj kot polom politike varčevanja je zame to posledica manka ustreznega okvirja delovanja fiskalne politike tako v Evropi kot v ZDA. Zavedati se je namreč treba dvojega. Čeprav se pojem varčevanja uporablja počez, nobena država danes dejansko ne varčuje. Gre zgolj za zadolževanje po nižjih stopnjah. Torej je že nekoliko manjše zapravljanje spravilo mnoge države na rob recesije. Kar kaže, da zaupanje ljudi v gospodarstva ostaja nizko. Drugič, pomanjkanje tega zaupanja je bil tudi razlog, da velike fiskalne ekspanzije v razvitih državah sveta v letih 2009 in 2010 niso prinesle trajnega okrevanja. Danes je za upanje, da bo prekinitev s fiskalno konsolidacijo prinesla trajno okrevanje, ravno tako malo razlogov kot takrat.
S pomanjkljivim fiskalnim okvirjem mislim na zastavljanje specifičnih numeričnih ciljev fiskalne politike, ki se lahko izkažejo za prociklične in kontraproduktivne. V Evropi je tak primer že sam sistem maastrichtskih kriterijev, v ZDA pa nominalna zgornja meja dolga. Ampak omejimo se na Evropo.
Članice območja evra morajo v okviru zavez sporazuma o rasti in stabilnosti vzdrževati svoj proračunski deficit pod 3 odstotke BDP. Za državo, ki se zaradi globoke recesije približa tej meji, to predstavlja problem. Doseganje cilja lahko vodi v krčenje izdatkov države, s tem v poglabljanje recesije in še večjega deficita v bruto domačem proizvodu. Da je to tako, vemo že od same predstavitve maastrichtskih kriterijev. V zadnjih dveh letih so evropske države samo ponovile že dolgo znano napako. Najavile so ambiciozne cilje znižanja proračunskih primanjkljajev pod 3 odstotke BDP v času, ko so bile »na nevarni strani radarja«, torej v situaciji, ko so bili deficiti višji od 3 odstotkov.
Postavljanje problematičnih numeričnih ciljev v Evropi ni omejeno zgolj na fiskalno politiko. Podobna napaka je bila narejena tudi na drugem ključnem segmentu, stabilnosti bančnega sistema. Vemo, da so se zahteve glede kapitalske ustreznosti bank s krizo močno povišale. Vendar je še vse do leta 2010 finančni trg kot merilo za finančni trdno banko jemal 8 odstotkov najkvalitetnejšega kapitala. Nato pa je Evropska bančna agencija to lestvico postavila na 9 odstotkov. Kar mogoče ni napačen cilj, vsekakor pa je bil postavljen ob napačnem času. Banke so že tako imele težave z zagotavljanjem kapitala, še višje zahteve so jih stimulirale v dodatno krčenje kreditne aktivnosti in s tem se je šibko gospodarsko okrevanje okrnilo.
Evropski fiskalni pakt predstavlja ustreznejši fiskalni okvir. Zmanjšuje pomen problematičnih maastrichtskih ciljev in uvaja srednjeročno sidro javnofinančne stabilnosti, ki poleg trdnih zavez k omejitvi zadolževanja omogoča ravno to, kaj je manjkalo, večjo fleksibilnost v recesiji. Mehanizem doseganja te fleksibilnosti ob trdnih srednjeročnih temeljih pa je fiskalno pravilo. Bistvo fiskalnega pravila je, da v recesijah omogoča povišano trošenje države. Srednjeročno trdne temelje pa zagotavlja imperativ oblikovanja proračunskih prihrankov v ekspanziji. Zato je to okvir, ki lahko odgovarja na dileme, ki jih izpostavlja Mednarodnih denarni sklad. Izrecno omogoča spodbujanje rasti v recesiji. Naraščajoči deficiti v recesiji pa se ravno zaradi pravila ne prenesejo v dvom o solventnosti države, saj pravilo narekuje tudi proračunske suficite. Kredibilno pravilo je torej instrument izvitja iz začaranega kroga omajanega zaupanja v solventnost evropskih držav.
Fiskalno pravilo, ki je predlagano za Slovenijo, je tudi tako. Zato smo ga s kolegi tudi predlagali. To pravilo bi danes, če bi že bilo uveljavljeno, dovoljevalo višji proračunski deficit, kot ga cilja vlada, in s tem višjo stimulacijo ekonomske aktivnosti. Ta lastnost pravila ni nekaj, kar je podvrženo presoji skozi različne prizme ekonomske ideologije. Tako pač je. Popolnoma mehansko. Nasprotniki uvedbe fiskalnega pravila trdijo, da bi bil njegov učinek ravno nasproten. Da bi dušil gospodarsko rast. Da je leto 2015, ko naj bi pravilo pri nas začelo veljati, prezgodaj. Da Slovenija nanj takrat še ne bo pripravljena. Le kako, če pa bi že danes lahko delovalo tako, da bi vlada vodila manj restriktivno fiskalno politiko?
Vrnimo se k okviru delovanja fiskalne politike v Evropi. Pravi problem ni v podcenjenih fiskalnih multiplikatorjih, ko se je snovala varčevalna politika. Pravi problem je v dejstvu, da se v dobrih časih nobena vlada noče zavedati nevarnosti približevanja numeričnim ciljem, kot je 3-odstotna meja za deficit. Zato tudi ne ukrepa pravočasno. Posledično tudi ni zaupanja ljudi, da se bodo danes nakopičeni dolgovi nekoč vrnili brez bankrota. Zato tudi morebitni ukrepi v rast naravnane politike, ki jo potiska Francija, ne bodo tako učinkoviti, kot bi lahko bili. Sprejem trdnih srednjeročnih okvirov, kot je fiskalnih pakt, te probleme postavlja v ustreznejši kontekst. Vendar mu bo potrebno težo dala le kredibilnost. Ne slepimo se, zapis fiskalnih pravil v ustavo je še zadnji obupan poskus povračila kredibilnosti v politiko mnogih evropskih držav, ki so na načela javnofinančne vzdržnosti pozabile vsakič, ko je rast prišla sama od sebe.
