Če si bo mikrokozmos dnevnega časopisja kdaj zamislil svojo zastavo, bo ta črno-modro-rdeča. Ne nujno v tem vrstnem redu, ker se bo regionalno težko sporazumeti, katero barvo umestiti na vrh, vsekakor pa bodo daleč preglasovane vse druge. Ne gre za pomanjkanje domišljije, zavračanje barvitosti zaradi (profesionalne) uniformiranosti ali svojevrstno konservativnost. Dejstvo je namreč, da so bili založniki dolgo časa zadovoljni zgolj z »vlivanjem« vsebine v časnike, šele zadnjega pol stoletja pa se več posvečajo njihovi vizualni podobi. Zvečine se to pripisuje razmahu tako imenovanega rumenega tiska, kar je zavajajoče in nekorektno, saj napeljuje k misli, da barve od časopisnega logotipa do naslovov ter slikovnih in grafičnih poudarkov sledijo pretiravanju in senzacionalizmu v novinarstvu. Bolj na mestu je razlaga, da je v krču, v katerem se je dnevni tisk znašel zaradi pojava novih medijev od že stare televizije do mlajšega spleta, oblikovalska revolucija vdrla tudi na področje, kjer je bila zunanja šminka povsem nepomembna v primerjavi z notranjo lepoto, pardon, vsebino.
Brez političnega vonja
Na svetu je po podatkih svetovnega časopisnega združenja (WAN) čez 6500 dnevnikov, njihova skupna naklada pa je leta 2010 znašala 519 milijonov izvodov. Okoli 800 jih je z naslovnicami na ogled v washingtonskem Newseumu – novičarskem muzeju – ne kot glavna atrakcija, ampak kot tudi po svetovnem spletu dosegljiv zanimiv vpogled v časopisno produkcijo približno polovice držav sveta, med katerimi je Slovenija zastopana z našim Dnevnikom in Delom. Povsem nereprezentativno anketiranje med sosedi in znanci je ob omembi nove Dnevnikove rdeče barve takoj navrglo pripombo o še večji levi prepoznavnosti, pa tudi reminiscenco na nekdanjega Komunista, ki je težo izgubila ob omembi hitro preminulega in rdeče podčrtanega Slovenca. Za trditev, da Slovenci barvam dodajamo politični (ideološki) predznak, je torej nekaj osnove, malce pa nas vendarle zmede, ko nas prav v teh dneh na veliko obletavajo ameriški rdeči republikanci in plavi demokrati. Svet pa je očitno ustrojen drugače in barve časopisnih glav ne navržejo nobenega sledljivega političnega vonja oziroma vzorca, kvečjemu nekaj pavšalnih ugotovitev.
Prva je, da so, vsaj ko gre za časopisne logotipe, najbolj konservativni v Združenih državah. Zastopane v Newseumu s povprečno 420 naslovnicami dnevno so klasičnemu črnemu časopisnemu logotipu zavezane v okoli 350 primerih, z modrim se jih ponaša približno 50, z rdečim pa manj kot 20. Povsem modri barvi se je pred dobrim mesecem odpovedal USA Today, ki je pred tremi desetletji razbil tamkajšnjo časopisno sivino. Svetlo modri kvadrat z belimi črkami je tako nadomestil z istobarvnim krogom ob zdaj črno izpisanem imenu.
Da je preostali časopisni svet bolj pisan, je pravzaprav iluzija, ki jo ustvarja mnogo več modre in rdeče barve kot v ZDA, preostale pa je komaj za vzorec z zdaj že nekdanjim zelenim Dnevnikom, ki mu je barvno družbo v Newseumu delalo le pol ducata časopisov. V Turčiji in Grčiji je moč barve logotipov nemudoma povezati z nacionalnima barvama, ki sta rdeče-bela oziroma modro-bela. A ta očitna oblikovalska pogojenost izgubi sled v mnogih drugih državah, kjer vendarle prevladuje črni logotip, a ne s tolikšno premočjo, kot v ZDA. Število naslovnic v galeriji Newseuma ni vsak dan enako, na dan, ko smo jih vestno preštevali, pa je bilo barvno razmerje njihovih logotipov zunaj ZDA naslednje: 107 modrih, 103 rdeči, 135 črnih, 8 rumenih, 6 zelenih, trije vijolični in trije beli na sivi podlagi ter dva oranžna. In ko smo pogledali, v kakšno barvno družbo se po novem podaja Dnevnik v Evropi, je ta kar pestra – od avstrijskih Kleine Zeitunga, Heute in Kurierja, nemškega Bilda in francoskih Courrier Picarda in Liberationa prek hrvaških Slobodne Dalmacije in Večernjega lista, bosanskega Avaza, srbskih Večernjih novosti in Blica novosti, makedonskega Većera in črnogorske Pobjede do tistih, ki v naše kioske ne zaidejo, denimo češkega Dnes, estonskih Aripaeva in Ohtulehta, finskega Iltalehtija, litvanskega Versio Ziniousa, nizozemskega AD. Tu so še Dziennik Polski in tamkajšnji Express pa portugalska Diario de Leiria in Publico, romunski Journal, slovaški SME, španski Segre ter švedski GT, Kvallsposten in Expressen.
Animiranje naključnega bralca
Pogled v zgodovino logotipov dnevnega časopisja sicer pokaže, da so prav ti v zadnjega pol stoletja doživljali celo večje oblikovalske spremembe kot časopisi sami, zahvaljujoč tehnologiji, ki je ne več svinčeno okorna, ampak računalniško razigrana, redko pa so menjali barvo. Čeprav marsikateri starejši časopisi vztrajajo pri tradicionalnih glavah, se tudi pri teh čuti pridih novih oblikovalskih možnosti, odločitev za korenitejše spremembe pa je praviloma bolj povezana s šibko prepoznavnostjo obstoječega logotipa kot pa njegovo zastarelostjo. Velja namreč, da je za naključnega bralca prav logotip najbolj prepoznaven element v časopisnem dizajnu, zato ga začne povezovati s samim časopisom, kar ga sčasoma pritegne k stalnemu bralcu.
V svoji knjigi Wie Farben Wirken (Kako delujejo barve) že pokojna nemška sociologinja Eva Heller ugotavlja, da določene barve, pri čemer izpostavlja rdečo in črno, spodbujajo čustva, ki so bolj psihološko kot geografsko ali kulturno obarvana. Rdeča se univerzalno povezuje s krvjo pa tudi strastjo, črna ob negativni konotaciji, kakršna je smrt, tudi z avtoriteto in eleganco, modra pa, denimo, s spokojnostjo. Pri časopisih je rdeča sprva veljala za barvo tabloidov oziroma t. i. bulvarskega tiska, v resnem pa je služila poudarkom tudi v logotipu (denimo »posebna izdaja«, »nedeljska izdaja«). Revije tega predsodka niso gojile, lep primer sta Time in The Economist, očitno pa sama barva časopisnih logotipov ni do te mere vznemirljiva, da bi ji namenili kakšno širše dosegljivo študijo. Morda tudi zato, ker če kje, za časopise gotovo velja kitajski pregovor, da ni pomembno, kakšne barve je mačka, ampak je pomembno, da lovi miši.
