Če je zdravstvena politika pred nekaj leti predlog ukinitve obveznega cepljenja pospravila v predal, se bo morala zdaj z njim spoprijeti. Civilnodružbene skupine, ki cepljenju nasprotujejo, so vedno glasnejše. Do cepljenja je, kot nejevoljni opažajo tudi zdravniki, skeptičnih vse več staršev. Skoraj vsak, ki uporablja elektronsko pošto, je že prejel katerega od pisem, ki svarijo pred posledicami tega načina preprečevanja bolezni. Tako 5000 podpisov proti obveznemu cepljenju ni presenečenje.
Razprava o cepljenju se je v Sloveniji v zadnjem času obrnila. Manj je prerekanj o koristih cepljenja, ki jih velika večina strokovnjakov in raziskav poudarja, nasprotniki cepljenja, med katerimi so tudi posamezni tuji zdravniki, pa vztrajno zanikajo. Zdaj gre za dilemo, ali imajo starši pravico odločati o tem, ali bo njihov otrok cepljen. Uradna medicina med drugim opozarja, da je zelo pomemben odstotek otrok, ki so cepljeni. Le dovolj visok odstotek zagotavlja zaščito tistih otrok, ki se zaradi različnih vzrokov zares ne smejo cepiti. Prav tako se, opozarjajo, z zmanjšanjem deleža cepljenih otrok v razvitih državah, kjer cepljenje ni obvezno, že vračajo pozabljene bolezni.
Za uporne starše denarna kazen
Kakšne so posledice, če roditelji otrok ne cepijo? »Staršem grozi, da jih bo pediater prijavil. Ta prijava gre na zdravstveni inšpektorat, ki mora začeti upravni postopek. Zatem izdajo odločbo, da naj bi se cepljenje opravilo, vrhunec postopka pa je finančna kazen od 200 do 500 evrov za vsakega starša. Te kazni se ponavljajo. V Sloveniji smo unikum pri represiji – staršev nikjer tako hermetično ne silijo v nekaj, kar je po njihovem prepričanju slabo za njihove otroke,« je pojasnil predlagatelj peticije za odpravo obveznega cepljenja Jure Pogačnik. Nekoč je kot pravnik delal na ministrstvu za zdravje in je obravnaval tudi starše, ki so nasprotovali cepljenju. Sčasoma jim je, kot je dejal, prisluhnil in ugotovil, da imajo prav. Danes pomaga tistim, ki v upravnih postopkih nasprotujejo cepljenju. Zakonodajo bi lahko po njegovem spremenili na dva načina: tako, da bi staršem pri odločanju za cepljenje omogočili ugovor vesti, ali pa tako, da bi bilo cepljenje prostovoljno, kot je v večini zahodnih držav. Pogačnik je dodal, da zdravniki pred cepljenjem pogosto ne izpolnijo pojasnilne dolžnosti, izpustijo na primer navodila o spremljanju reakcij na cepljenje. »Poznamo pa tudi veliko stranskih učinkov, ki jih sistem ni registriral. V zadnjih letih je v svetu ogromno neodvisnih raziskav potrdilo težave, povezane s cepljenjem,« je opozoril in dodal, da so bile informacije o tem v Sloveniji dolgo zelo enostranske.
Minister za zdravje Tomaž Gantar je pokazal pripravljenost za razmislek, da teh staršev ne bi več kaznovali kot do zdaj. Imunolog prof. dr. Alojz Ihan z ljubljanske medicinske fakultete pa se sprašuje, kaj točno ta gesta napoveduje. Ukinitev obveznega cepljenja brez okrepitve informiranja staršev pri zdravniku in brez kampanje, ki bi starše seznanjala s koristmi cepljenja, bi bila po njegovem škodljiva: »Z vidika svobode odločanja se s pobudo o ukinitvi obveznega cepljenja strinjam, ne pa tudi s trditvijo, da je cepljenje škodljivo oziroma strup. Pomembno je, da je odločanje odgovorno, zato mi je žal, da nismo tega vprašanja uredili v letih debelih krav, ko je bilo denarja za zdravstvo več. Ukinjanje sedanjega administrativnega sistema, ki je najcenejši način zagotavljanja visoke precepljenosti, bi bilo drago.« Ihan se načeloma strinja s prostovoljnim cepljenjem, saj bi se ljudje na ta način naučili bolj odgovorno odločati tudi o drugih vprašanjih, ki so povezana z zdravjem.
Kaj bi se zgodilo po ukinitvi obveznega cepljenja? Zanesljivih modelov, s katerimi bi to lahko napovedali, ni, je dejal Ihan, predvidevamo pa lahko, da bi se delež cepljenih otrok nekoliko zmanjšal. Po njegovem bi nekaj otrok na primer zbolelo za ošpicami, nekaj pa bi jih za boleznimi, proti katerim danes cepimo, tudi umrlo. Ob tem si zastavlja vprašanje, do kod sega pravica staršev, da odločajo o otroku. Verodostojni dokazi so namreč še vedno na strani cepljenja otrok.
Objave, ki naj bi dokazovale škodljivost cepljenja, pogosto niso deležne ustreznega pregleda metod ali števila skupin v raziskavi, kot je pravilo v uglednih medicinskih revijah. »Med zdravniki, ki so nasprotniki cepljenja, so pogosto podiplomski študenti. Nekatere revije objavijo vse, človeka, ki tega rangiranja ne pozna, pa je mogoče hitro zmesti«.
Poziv k odgovornosti
Prof. dr. Milan Čižman z infekcijske klinike UKC Ljubljana se še spomni otrok, ki so se zaradi ošpic zdravili v bolnišnici. »Pol oddelka so zajemale samo ošpice z zapleti.« Nekateri med njimi so utrpeli trajne posledice, včasih pa so otroci tudi umrli. Zadnjič je otrok v Sloveniji zaradi ošpic umrl v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je deklica okužila še pred cepljenjem. Zdaj v Sloveniji ošpic ni več, z izjemo ljudi, ki okuženi pridejo iz drugih držav. Zgolj zdrav način življenja z dobro higieno, na kar ob nasprotovanju cepljenju računajo nekateri starši, pa pred boleznimi ne varuje, je poudaril Čižman.
»V Avstriji, kjer je precepljenost proti ošpicam nižja, imajo tudi otroke s trajnimi poškodbami živčevja zaradi te bolezni. Kdo bo v Sloveniji odgovoren, če nam bo precepljenost otrok padla za petnajst odstotkov ali celo več? Bodo za to odgovorni tisti, ki so v Sloveniji odgovorni za organiziranje zdravstvene oskrbe, ali skupine, ki nasprotujejo cepljenju? Ko se zgodi kaj slabega, se vsi radi potuhnejo,« je opozoril. Tudi Čižman ne nasprotuje odprti razpravi. Vendar bi sedanji sistem cepljenja po njegovem smeli spreminjati le s premislekom, argumenti in natančno analizo posledic sprememb.
Še ostrejši pa je vršilec dolžnosti direktorja novogoriškega zavoda za zdravstveno varstvo, doc. dr. Marko Vudrag. Opozorila o škodljivosti cepljenj po njegovem včasih mejijo na znanstveno nepismenost: »So škodljiva in zavajajoča. Medicina je dosegla zavidljive rezultate – v zadnjih 50 letih smo s cepljenjem dosegli, da ne zdravniki ne starši ne vidijo več otrok, ki bi obolevali za ošpicami ali otroško paralizo.« Da cepljenje ni tako nevarno, kot opozarjajo skupine njegovih nasprotnikov, pa po njegovem kaže tudi to, da zaradi njega pri nas nihče ne umre.
