Gospa na pragu srednjih let je izgubila službo. To se je zgodilo nepričakovano, saj je dosegala dobre delovne rezultate, poleg tega je menila, da je njen položaj v hierarhiji podjetja trden. Po prvem presenečenju je naredila načrt, kako se bo dejavno lotila iskanja nove zaposlitve. Navezala je stike s poslovnimi znanci, pošiljala povpraševanja na podjetja, zaposlitev je začela iskati tudi prek agencij za delo. Imela je nekaj razgovorov za službo, eno ponudbo je tudi zavrnila, ker ni ustrezala njenim pričakovanjem. Čeprav je od izgube službe minilo že pol leta, ostaja optimistična in prepričana, da bo ustrezno zaposlitev prej ali slej našla. Prav tako skuša čim bolje izkoristiti prosti čas, ki ga ima sedaj na voljo veliko: dlje spi, kar je privilegij, ki si ga prej ni privoščila, redno se rekreira, samoizobražuje, z mislijo, da ji bo morda koristilo pri naslednji zaposlitvi, se je začela učiti še enega tujega jezika. Na izgubo zaposlitve gleda celo v pozitivni luči: »Sem v letih, ko je čas, da človek menja zaposlitev in ne obsedi v dotedanji službi. Izguba službe me je spodbudila, da to tudi storim in v prihodnji službi preidem na novo področje delovanja.«

Psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek se v svoji ambulanti srečuje z ljudmi, ki jih nasprotno izguba zaposlitve tako ohromi, da to prispevala k poslabšanju njihovega zdravstvenega stanja in morebiti padejo celo v depresijo. Zakaj se nekateri ljudje z izgubo, kot je izguba zaposlitve, soočajo dobro, na pozitiven način, drugi pa z depresijo?

Nepoboljšljivi optimisti in nepoboljšljivi pesimisti

Ti drugi so ljudje, ki imajo v osnovi negativen kognitivni set in razmišljajo o svoji preteklosti, sedanjosti in prihodnosti skrajno črno, razloži psihiatrinja.

»Eni smo nepoboljšljivi optimisti, drugi pa so nepoboljšljivi pesimisti. Ti sami sebe sabotirajo,« pove Dernovškova. Ko začnejo v podjetju odpuščati, s svojim negativnim vedenjem taka oseba sama obrne pozornost nase in je potem res naslednja na seznamu za odpuščanje. S tem dobi potrditev, kako je življenje res težko. Ko izgubi službo, izgubi tudi motivacijo, da bi si pomagala, in razvije različne težave. Stiska jo tudi povsem ohromi, ko gre na zavod za zaposlovanje ter druge konce in kraje, se manj uspešno pogaja, saj veliko tarna in stoka, česa vse ne zmore. Tak človek tudi težko izkoristi oblike pomoči, ki so na voljo, tudi denimo psihološko pomoč.

»Če nam to črnogledost uspe pretrgati, je terapija uspešna in se kot terapevtski cilj postavi iskanje službe. Če človek zagrabi in si reče, v redu, službe nimam, kljub temu pa lahko skrbim za svojo psihofizično kondicijo, hodim v knjižnico in podobno, bo dobro prišel skozi, čeprav je padel v depresijo. Če pa se začne smiliti sam sebi, se njegova stiska samo še poglablja in je tudi terapija manj učinkovita,« pove Dernovškova. Takih ljudi sicer ni veliko in tudi niso zgolj depresivni in črnogledi po naravi, ampak imajo običajno še kakšno drugo težavo ali poudarjene osebnostne poteze, ki jim zmanjšujejo možnost prilagajanja in soočanja z vsakodnevnimi stresi. Pri njih prognoza reševanja težav ni dobra.

To seveda ne pomeni, da so črnogledi posamezniki sami krivi, da zbolijo za depresijo, vedeti pa morajo, da če imajo negativni pogled na svet, imajo s tem dejavnik tveganja, da bodo lahko zboleli, ko se znajdejo v težki situaciji. »Ljudem, ki so po naravi pesimisti, svetujemo, da je dobro, da svoje predpostavke o življenju in svetu razčistijo s psihoterapevtom. Ni namreč dobro biti nepoboljšljiv pesimist, saj te to dela ranljivega, in ko pride izguba službe ali druga izguba, se ta negativni kognitivni set samo še okrepi in te v resnici pokoplje,« razloži psihiatrinja. Tako lahko denimo depresivna oseba ob spoznanju, da se je celo sama potiskala v globljo depresijo, na hitro sklene, da nima smisla truditi se, ali pa se začne neskončno kriviti. Pri takšnih prehitrih sklepih se v terapiji ustavijo in to razčistijo.

Dolgotrajno izčrpavanje

Optimistična gospa iz uvoda zagotovo lahko optimizem ohranja tudi zato, ker je dovolj prihranila, da je v času brezposelnosti finančno neodvisna in ji dotedanjega življenjskega sloga ni bilo treba veliko spreminjati. Se lahko optimizem sprevrže v pesimizem, ko človek izkusi finančno stisko in je zelo trdo soočen z novo realnostjo?

V takšni situaciji gre za ponavljajoče se negativne izkušnje, na katere nismo pripravljeni in nas lahko izčrpavajo. Dolgotrajno izčrpavanje lahko sproži stanje, ki se kaže z enakimi znaki kot depresija, pri čemer ne gre za pravo depresijo. »Človek se lahko zadeve optimistično loti, a ima pretirana pričakovanja in se ta ne izpolnijo. Človek, ki je brez zaposlitve, mora biti pripravljen sprejeti dejstva ter prilagoditi svoj življenji slog tako, da lahko preživi z manj denarja in statusa službe. Če ni prilagodljiv in misli, da mora otroku omogočiti enako kot takrat, ko je imel službo, ga to lahko potolče.« Dernovškova navede primer mlajše pacientke, ki so ji v službi znižali plačo in si ni mogla več privoščiti rednih nakupov lepih oblačil; padla je v depresijo, ker ni mogla sprejeti nove realnosti. Kot absolutno rekorderko v preživetju pa navede gospo, ki ji je z možem, ko sta ostala brez službe, po plačilu vseh stroškov ostalo sto evrov na mesec. »Gospa ni padla v depresijo, bila pa je v stiski, ker ji je bilo nerodno povedati, da preživi s sto evri. Povedala sem ji, da je preživeti s sto evri umetnost, saj ni razumela, da je to uspeh. Zdaj je dobila službo in je zelo zadovoljna.«

Boste zmagovalec ali žrtev?

Po eni od psiholoških teorij se človek sam odloči, ali bo zmagovalec ali žrtev. Zmagovalec običajno sprejme situacijo takšno, kot je, se čim prej prilagodi in izkoristi vse možnosti pomoči. »Ni mu nerodno, ne obupava, ne dela si utvar, ne zapleta se v izposojanje denarja, ne izključi se iz družbe, ampak poskuša živeti tako, kot v danih razmerah lahko. Medtem ko se žrtev uleže na hrbet in si misli, da bo boljše, če se naredi mrtvega. Pričakuje, da bodo drugi skrbeli zanj, on ne počne nič, s tem njegove psihofizične sposobnosti pešajo in na koncu res postane žrtev. A v osnovi je to njegova odločitev, poudarja psihiatrinja. Toda ali je to zavestna odločitev ali pa je to njegova psihična struktura, ki ga sili v določene odzive? To ni izključno zavestna odločitev, se strinja Dernovškova. Je v veliki meri podzavestna in jo vodijo različne sile, a to ne pomeni, da posameznik ni sposoben razumeti svojega načina reagiranja in njegovih posledic ter vzeti vajeti v svoje roke. »Terapevti želimo, da ljudje uvidijo, da peljejo stvari v smeri žrtve in da se morajo ustaviti in obrniti. Skušamo preventivno delovati, da ljudje ne bi prevzemali vloge žrtve in se vedli neodgovorno, ampak da bi prevzemali ravno tako težavno, a veliko boljšo pot zmagovalcev.«

Toda ali je mogoče spremeniti tako osnovno dispozicijo do sveta, kot je optimizem ali pesimizem? Nekoliko je to mogoče spremeniti, razloži Dernovškova: »To ne pomeni, da iz pesimista nastane optimist, a če bo posameznik samo pet odstotkov manj pesimist, bo že v redu.« Pesimistični posameznik mora zavestno krotiti svoj pesimizem, skrbeti za zdrav življenjski slog in na svet gledati tako, da kar koli se bo že zgodilo, bo za nekaj dobro.

Zdravila pomagajo

Da je to mogoče, so dokaz njeni pacienti, saj se jih veliko odloči za pot zmagovalca: končajo srednjo šolo, fakulteto, naredijo magisterij, doktorat, zamenjajo službo, se ločijo, poročijo, torej spremenijo tisto, kar jih je bremenilo. »Spremljati zmagovalca na njegovi poti je kot polnjenje baterij. Ob človeku, ki se odloči za pot žrtve, pa je terapevtu težko: peljati ga moraš do tega, da spozna, da so tudi druge možnosti. Lahko mu zgolj stojiš ob strani in potrpežljivo čakaš, da ga sreča pamet, saj njegove pozicije žrtve ne smeš negovati, ker je to strokovno oporečno.«

Kadar posameznik zboli za depresijo, je to bolezen treba zdraviti. Zdravila koristijo, saj človeku dajo več moči in korajže, da naredi tisto, kar mora, pojasnjuje Dernovškova. Pacientom pove, da bodo zdravila morali jemati, koliko časa in v kakšni količini, pa je odvisno od njih; več kot bodo zase naredili sami, manj zdravil bodo morali jemati. Ljudje se jemanju zdravil ne upirajo, ravno nasprotno, opaža psihiatrinja; večja težava je aktivirati jih. »Veseli smo, če se človek iz epizode depresije nauči, da se ne splača biti črnogled, saj s tem sabotira samega sebe,« je povedala Mojca Zvezdana Dernovšek.