Herkules, kot smo ga zaradi poželjivih pogledov navijačic poimenovali na triatlonu v Kočevju pred dvema letoma, je s tem uspehom že v novi športni sferi. Piše novo poglavje slovenskega triatlona. Popravil je deset let star dosežek Damjana Žepiča (8,19:59), ruši mejnike Igorja Kogoja in Uroša Velepca, sicer tudi trenerja. Ironman ni le triatlonska disciplina, pač pa gibanje, za mnoge življenjski slog, ob tem pa velik posel z zaščitenim poreklom. Velenjčan, ki sicer čez zimo živi pri bratu na Floridi, je sicer amater, a po pristopu in uradnem statusu profesionalec, saj je to edini status, ki omogoča konkurenčen boj z najboljšimi, ki se vsako leto skozi kvalifikacije prebijejo do elitne dirke na Havajih.

»Triatlon sem prvič zasledil v času olimpijskih iger v Atenah 2004. Ko sem gledal prenos tekme, se mi je zdelo neverjetno, da obstaja šport, ki vključuje plavanje, kolesarjenje in tek, saj so mi bile te tri discipline že tedaj pri srcu. To me je tudi tako navdušilo, da sem se kmalu po olimpijadi včlanil v Triatlonski klub Ljubljana,« je razkrival preobrazbo v triatlonca. Njegove sanje so nastop na olimpijskih igrah, a zaradi zapletenega sistema ni imel možnosti videti Londona tako kot njegova kolegica Mateja Šimic.

Šibkejša plat je tudi plavanje. »Vsekakor so triatlonci, ki so se v mladosti ukvarjali s plavanjem, v prednosti v primerjavi s tistimi, ki nismo bili tako pogosto v vodi. Tukaj gre za občutek za vodo, ki je pri plavanju tako pomemben, veliko bolj kot moč in vzdržljivost. Več kot si v vodi, boljši zaveslaj dobivaš. Zame je v vodi vedno pomembno, da zaostanek za prvimi ni prevelik. Na kolesu in teku običajno pridobivam.« Prav zaradi te posebnosti je vedel, da svoj potencial lahko izkoristi na daljših razdaljah. Na triatlonih ironman ni zavetrja na kolesu, kar spremeni razmerja in taktiko. Razmeroma pozno, šele letos julija, je prvič nastopil na tej legendarni razdalji. Na ironmanu na avstrijskem Koroškem je osvojil peto mesto med več kot 2000 udeleženci, in to z odličnim debitantskim časom 8,30:47. V peklenskih razmerah blizu 40 stopinj in še z okvaro kolesa (defekt), sicer bi bil nemara že na odru ob zmagovalcu Nemcu Farisu Al Sultanu.

»Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Res ga ne bom. Lepa izkušnja v življenju. Srečen sem, da uresničujem svoje sanje. Treba je trpeti in trpeti. A še bolj bi bolelo, če tega ne bi mogel početi.« Ironman na Floridi je bil šele njegov drugi, a ne zadnji letos. Vmes je nastopil tudi na evropskem prvenstvu v različici ironman 70,3 in osvojil 10. mesto.

»On je edini triatlonec, za katerega dam roko v ogenj, da nikoli ne išče zavetrja. Zato je ta kazen zanj zagotovo še toliko bolj boleča,« na daljavo ve trener Uroš Velepec. S programom vadbe mu pomaga le preko spleta. »Verjetno je njemu in meni žal, da ni nekoliko prej začel tekmovati na ironmanih. Predvsem zaradi izkušenj. Na legendarni havajski dirki, kjer ima vse možnosti za prodor med deseterico, so med prvimi desetimi skoraj vsi stari krepko čez trideset. Lahko pa rečem, da je relativno mlad, predvsem pa relativno svež,« razmišlja Velepec.

Če je bil včasih to svet romantike, kot ga vidi Velepec, je sedaj borba na žive in mrtve. Veliko je podobnosti s kolesarstvom. Le da so vsi profesionalci v svojih ekipah. »Kot novinec potrebuje okoli 25 do 30 ur treninga na teden na vrhuncu vadbe, do 14 dni pred tekmo,« Velepec navrže podatek. Zgodba, ko je po zmagi na Franji opravil še tekaški trening, se je morda mnogim zdela napihnjena, a je bil tak pač vadbeni načrt Velepca. Pravi, da je Pleše izredno močan v glavi, primerljivo z biatloncem Jakovom Fakom. Za Plešeta, ki je na športni sceni nemara še bolj kot z uspehi v triatlonu dvignil pozornost z zmago na letošnjem kolesarskem Maratonu Franja, bi verjetno slišali že mnogo prej, če ne bi imel zdravstvenih težav. »Dolgo sem se boril s težavami, ne da bi vedel, zakaj. Velikokrat sem bil v vrhunski formi, pa na dirkah ni in ni šlo. Po dolgem ugotavljanju sem preko informacij s spleta le ugotovil, da imam vse znake celiakije – kroničnih prebavnih težav zaradi prehrane z živili z vsebnostjo glutena, beljakovino, ki je v številnih žitaricah,« je pojasnjeval. »Sedaj vem, kaj lahko jem in pijem. In sem srečen. Kaj zmage, srečen sem, ker sem se rešil težav, ki sem jih pred mnogimi skrival,« je pripovedoval pred dvema letoma.