brez matere, očeta,
s kombijem objeta,
so ti tekla prva leta
(Stanislav Lukšič: Adria, ljubezen moja)
Oče prve novomeške prikolice Martin Sever je mlademu inženirju povsem zaupal in vsem dal vedeti, kdo bo po njegovem odhodu njegov naslednik. Nekaterim medijem se je pred časom zapisalo, da je oče prikolic pravzaprav Luka, kot našega inženirja in od leta 1987 tudi magistra znanosti bližnji kličejo že od otroških let, vendar sam tega očetovstva ne priznava. Prvo prikolico, legendarno Adrio 375, je namreč zasnoval »Lukov« šef Sever in jo leta 1965 »lastnoročno«, pripeto na precej šibak osebni avtomobil DKW 1000 (z dvotaktnim motorjem), odpeljal na ogled k trgovcu Karlu Wilhelmu Karlssonu na Švedsko.
Prikolicam sledili avtodomi
Je pa Stanislav Lukšič oče številnim novim generacijam prikolic in nedvomno avtodomom – bivalnim hišicam z lastnim pogonom, katerih prve primerke so v Novem mestu pod njegovim vodstvom razvili leta 1982. Obveljalo je tudi njegovo slovensko poimenovanje te novosti, avtodom, saj mu tedanji v Evropi uporabljani nazivi, kot so bili mobilhome, motorhome in podobni, niso bili všeč. Ta njegova skovanka je kmalu našla prostor v znameniti knjigi Slovar slovenskega knjižnega jezika in v Slovenskem pravopisu, pogosto jo uporabljajo tudi križankarji. Brez zadržkov prizna, da je nova beseda v resnici najprej padla na jezik njegovemu tedaj 11-letnemu sinu. Če se vrnemo na prikolice, se Lukšič danes z nostalgijo spominja, koliko iznajdljivosti in tudi predrznosti je bilo potrebno pri razvijanju prikolic, s katerimi so nameravali (in jim je tudi uspelo) osvojiti Evropo. V najbolj plodnem letu 1980 so v svojih proizvodnih obratih v Novem mestu, Brežicah in belgijskem Deinzeju izdelali za današnje čase neverjetnih 26.000 prikolic, kar je predstavljalo 10 odstotkov celotnega evropskega trga. Vodilo tedanje politike IMV glede lastnosti prikolic je bilo: lahko, kakovostno in poceni. Lukšič se spominja, da je zaradi relativno nizkih cen konkurenca leta 1984 v Bruslju proti njim sprožila celo protidumpinški proces in jim (neuspešno) nameravala omejiti izvoz.
Uvodni Lukšičevi verzi … s kombijem objeta… izdajo še en pomemben podatek. V tistih letih so v IMV pod vodstvom daljnovidnega stratega Jurija Levičnika začeli proizvajali prvi v celoti doma razvit avtomobil, kombi. Ker določenih sestavnih delov ni bilo mogoče izdelati doma, so jih morali uvažati, za kar so potrebovali devize. Do njih so lahko prišli le na račun lastnega izvoza, zaradi česar so začeli izdelovati prikolice. Sistem so brž »pogruntali« tudi drugi in prišlo je celo do zelo hudih dogodkov. Luka se še danes živo spominja »kriminalke«, ko je v njegovo pisarno planil neki njegov sodelavec, inženir, in s svežnjem načrtov v roki skočil skozi okno. Za njim je pridirjal kriminalist v civilu, a ga je z dobro namerjeno brco v najbolj občutljivo cono onemogočila inženirjeva žena. Iz tega dogodka je nastala tedaj odmevna afera poskusa kraje načrtov z ljubljansko Avtomontažo v glavni vlogi.
Stresno ustvarjanje novih modelov
Poleg tega, da je moral ves čas vodenja Adriinega razvoja z obiskovanjem najpomembnejših prikoliških sejmov v Essnu, Parizu in drugod ter z zbiranjem informacij od pooblaščenih evropskih prodajalcev bedeti nad dogajanjem na trgu ter dosežki konkurence, je moral zlasti v času izdelave vzorčnih modelov za predstavitve na sejmih praktično hipoma reševati vse tehnične zaplete. Brez hudih stresov in včasih prav nenavadnih improvizacij pri tem seveda ni šlo, velik del rešitev je prispeval tudi njegov najtesnejši sodelavec Drago Reba.
Zaradi političnega in ekonomskega sistema v takratni Jugoslaviji so težave nastajale tudi zaradi tega, ker v IMV celo do lastnih prisluženih deviz niso mogli, kadar so hoteli, in so se zaradi tega okoli proizvodnih obratov kopičile množice prikolic z manjkajočimi uvoznimi deli. Vsa tuja valuta se je namreč stekala v Beograd in dostikrat so za ugoden razplet deviznih težav pomagale le dobre Levičnikove zveze v tedanji prestolnici. Luka se spominja, da Levičnik takrat izrecno ni maral policije in nekaterih politikov. Če je verjeti anekdoti, je tedanjega generalnega direktorja IMV to na koncu stalo vodilnega položaja v novomeškem industrijskem velikanu. Na nekem sprejemu je druščini bojda pojasnil, da se »na eks« po slovensko pravi »dol popit«, kar naj bi prišlo na uho enemu od tedaj najvišjih političnih veljakov v državi Francetu Popitu. Ta naj bi zaradi tega poskrbel za njegovo »napredovanje« v jugoslovansko gospodarsko zbornico v Beogradu.
»Adria, ljubezen moja«
Dva dogodka sta v njegovo življenje zarezala posebej boleče. Prvi je bil prehod v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je družba Adria Caravan na trgu zaradi drastičnega padca prodaje začela izgubljati tla pod nogami in končala v stečaju. Z nekdanjih 26.000 je proizvodnja prikolic padla na vsega 3000 in mnogim dotedanjim sodelavcem in sodelavkam je bil prisiljen izročiti delavske knjižice. Drugo zelo stresno obdobje mu je leta 2009 prinesla upokojitev po 41 letih zares ustvarjalnega dela. Prvotno navdušenje, da se bo po zadnjem pozdravu s sodelavci lahko po mili volji posvečal branju knjig, reševanju križank, igranju tenisa in golfa ter sprehajanju psa, se je zanj nepričakovano spremenilo v pravo moro. Zašel je v stanje hude apatije, skorajda bi lahko rekli psihoze, ko ni bil zmožen opravljati prav nobene od prej zaželenih dejavnosti. Na srečo se je iz tega stanja po določenem času uspešno izkopal.
Danes je zelo dejaven v Društvu ljubiteljev IMV, kjer so poskrbeli tudi za ustanovitev muzeja, posvečenega nekdanjemu IMV, katerega pot danes nadaljujejo družbe Revoz, Adria Mobil in TPV. Je tudi predsednik upokojenskega društva ter avtor treh knjig v založništvu Adrie Mobil. Najmlajšo smo omenili uvodoma. Luka pravi, da se je zanjo na nagovarjanje nekdanjih sodelavcev odločil bolj za šalo, o čemer priča tudi podnaslov zbirke – Pesmi za šalo in zares. Tiste prve predstavljajo pravzaprav njegovo v rime ujeto kronologijo Adrie ter govore in zbadljivke, nastale ob posebnih priložnostih, drugi del pa vsebuje njegove resne pesniške poskuse iz dijaških in študentskih let. Oba dela ga razgaljata takšnega, kot je. Pronicljiv, veder, razmišljajoč, čuteč, ustvarjalen, poseben. Poleg omenjene se je podpisal še pod zbirko potopisov V gibanju z Adrio, še prej pa pod svoje prvo knjižno delo Moja zgodba je Adria. V njej bralec izve prav vse o tem prestižnem izdelku slovenske in v zelo veliki meri avtorjeve pameti. Med drugim tudi to, da sta v »njegovi« sedemmetrski prikolici v filmu L' Animal nekaj prizorov odigrala tudi slavna filmska igralca Jean Paul Belmondo in Rachel Welch.
