Jani Kovačič je te vsebine potopil v novi urbani jazz (NUJ), ki ga razume kot globalni urbani etno ali folklorno glasbo zbeganih slehernikov. Kako se to sliši, lahko preverite na pred nekaj leti izdanem albumu Cerberus hotel, pred nami pa so Silikonski časi, ki bodo premierno zazveneli jutri v klubu Cankarjevega doma.
Kot nam pove že sam podnaslov novega projekta, Jazzitette 2, gre za drugi del pred nekaj leti nastavljene sage. Kako moramo razumeti projekt Silikonski časi: kot nadaljevanje prejšnjih štorij ali njihovo nadgradnjo?Izhajam iz žanra, ki sem ga poimenoval novi urbani jazz in ga je moč razumeti na več načinov. Vmes je minilo šest let in postkatastrofični časi so postali postpostkatastrofični. Silikonski časi so nedvomno bolj črni od Cerberus hotela. Številke na začetkih še nekaj pomenijo, potem pa so le še obletnice. Po vseh teh letih človek meri raznolikost in globino – torej gre za nadaljevanje in obenem nadgradnjo.
V enciklopedičnem pogledu so med obema projektoma minila tri leta, a jedro vaše kritike ostaja bolj ali manj enako. Mar ni tako, da so vsa opozorila v bistvu zaznamovana s Sizifovim sindromom, saj se brezvoljne družbe očitno nič ne prime?Sizif, Tantal in ostali posebneži v Hadu so dosti bolj srečni kot na – in čez – smrt zdolgočasene sence, ki posedajo ob Stiksu. Svojo dejavnost razumem kot novi humanizem in novo prosvetljenstvo. Posploševanje je bolezen starosti, ko ni več nič novega in se vse le ponavlja. V bistvu je to izgovor za lenobo. Od Kanta dalje je kritika temeljna dejavnost uma, v kateri je stalnica le um.
Okoli sebe ste znova zbrali bigbandovsko širino, četudi vas večina poslušalcev bolj pozna po solističnih nastopih ali sodelovanju v manjših zasedbah. Ali je ta »politika« povezana s tem, da je jazz vsaj nekoč veljal za glas revnih in zatiranih?Z izhodiščem v improvizaciji je jazz vedno osvobajal in zahteval kreativni pristop. Big band nadgrajuje tradicijo in hkrati disciplinira ideje. Tako je očitneje, kje si in kaj hočeš, skratka artikuliraš še nekaj, kar v svojem bistvu si. Časi niso naklonjeni improvizaciji in svobodi, prevladujeta predvidljivost in varnost. Obsodba seizmologov v Italiji je resno opozorilo ljudem, kako samovšečni so turbofolk juristi in kako daleč je samostojnost sodstva. Torej je jazz glas zatiranih...
Zakaj potem Silikonski časi, saj jazz v človeku predstavlja tisto iskreno v ustvarjalnem smislu? Ali pa je v vsakdanjem toliko umetnega, da so ponarejeni že naši odnosi?Silicija je na Zemlji več kot ljudi, saj je drugi najpogostejši element. Najdemo ga praktično povsod: v granitu, bazaltu, kremenu, kameni streli, glini, topazu, smaragdu, porcelanu, steklu, v računalniku in človeku. Element tvori izjemno uporabne sintetične polimere, ki se jih je prijelo ime – silikoni. Skratka, od siala, Silicijeve doline in čipov do vsadkov, v vsem je silicij. Sedaj v vse prodira tudi njegov polimer silikon. Vse okoli nas je plastično ali v plastiko ovito. Tako pač je! Mislim, da Lacan nekje pravi, da živimo v svetu uresničenih želja in da je prirodnost fantom.
Kje se potem najde prostor za osnovne stvari, pa naj govorimo o življenju kot takem ali pa komuniciranju med nami, ki ga živimo? In ali ga sploh še živimo?Živimo, in to nedvomno bolje kot naši predniki. Bolj nas tudi tišči, da življenje ni večno, in zato hlastamo užiti vse njegove radosti. V Brljavca bluzu se je zapisalo: »V turističnem busu zaprti brzijo, / od sohe do kostnic nervozni hitijo, / ogledat si zemljo, dokler ne razpade, / izrabiti svet od reklam do nagrad. / Pohiti!«
Torej se pogreša spontanost, ki je bila nekdaj gibalo sodobnega človeka, danes pa imamo vnaprej vse diktirano in »spravljeno v konzerve«, če se sposodim vaš citat.Vse povedano je posledica vsiljene varnosti. So reveži, umirajoči za malarijo, svobodni? Ali je najbogatejši Slovenec svoboden? Spontanost je pri večini kupljena, saj se nihče ne želi spoznati. Vsi bi radi s psihološko mimikrijo postali idoli. Svoje doda še medijski primitivizem in – koga pa danes sploh še zanima spontanost? Ali ima sploh kdo še čas za spontanost? Poskušam biti spontan, pa mi še najbližji prijatelji včasih oponesejo, kaj se mi spodobi.
Podobno kot pri prvem delu jazzitett, v Saksofonskem jutru, ste tudi tokrat pobrskali po knjižnem prvencu Jazz in priredili song 6 čokoladnih okusov.Obe pesmi še danes zvenita zelo sodobno. Nekaj desetletij jima očitno ni škodovalo. Eni izvajajo hite, jaz pa songe, ki so mi ljubi in še govorijo. Umetnost govori o časih, kot so. Publika počasi dojema in potem spregleda svojo zamudo. Navajeni smo o vsakdanu govoriti prozaično in brezvsebinsko. Hlastamo za včerajšnjimi vrednotami, a živimo sodobno. Negotovi smo v sedanjosti, zato si upamo šele čez čas pogledati svoje fotografije.
Večkrat omenjate, da vedno spregledamo prepozno. Ali nas ta poznost še ni izučila, da bi nam prej odprla oči?Naše zaznave sveta, če gledamo v nanosekundah, kasnijo. Preden to ubesedimo, spet traja. Jezik je zbirka naših minulih izkustev iz časov, ki so davno minuli. Na temelju teh »zastarelih« podatkov in sistemov – predvidevamo. Neverjetno dobro nam gre od rok! Zbirka Jazz je zaradi jazzitett dobila novo možnost branja in izvajanja.
V programu omenjate tudi boj za staro pravdo – pojem je bil sicer površno poučevan in razumljen večinoma narobe, ampak vseeno me zanima: zakaj ne v boj za novo pravdo, saj moramo vendarle gledati naprej, kajne?Vedno se borimo za boljši jutri z bojem za staro pravdo. To velja tako za kmečke upore kot za osamosvajanje in sedaj za socialne pravice. Očitno smo še vedno v obdobju tragedije – ali umre junak ali propade ideja. Očitno so junaki mrtvi. Z njihovih pogrebov prihajajo glumači, ki se slačijo, da prikrijejo svojo eksistencialno goloto. Pa imamo pornografijo!
Ali se je novi urbani jazz folk prijel kot metažanr? Vas je kdaj kdo pocukal za rokav in vas vprašal, kako sodelujeta ljudsko in urbano?Več kot pol človeštva živi v mestih, ostala polovica je od mest odvisna. Ta metažanr je vse, kar ni narodnozabavna glasba, ki ni niti folklora niti urbanost, ni ne vas ne mesto; je zadnja postaja mestnega avtobusa brez veceja, ali bolj poetično, je iluzija minulega. Torej, novi urbani jazz je nekaj nasprotnega – NUJ je trda realnost.
