Še posebej ženskam, tako kaže raziskava, ni prizaneseno. Pogosteje so žrtve nasilja kot moški pa tudi finančno so bolj ogrožene. Medtem ko smo v povprečju po deležu revnih (12 odstotkov) pod povprečjem Evropske unije (17 odstotkov), ga z deležem revnih žensk nad 65 let (28 odstotkov) močno presegamo (22 odstotkov v EU), opozarja Ksenija Saražin Klemenčič, ki prav tako prihaja z omenjenega inštituta. Po njenem je razlogov več – ženske živijo dlje od moških in za življenje zato potrebujejo več denarja, zaradi povprečno nižje izobrazbe imajo nižje dohodke in prej kot moški zapuščajo trg dela.
Pobegnejo v pokoj...
Nekaj vzrokov za revščino starejših žensk pri nas naj bi sicer odpravila pokojninska reforma. »Brez podaljšanja delovne aktivnosti ni mogoče pričakovati vzdržnosti pokojninskega sistema,« je prepričan minister za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak, ki je prepričan, da »štirideset let pokojninske dobe, približno pol življenja, ne bi smel biti preambiciozen cilj.« Žal pa pravila, zapisana v zakonih, niso dovolj za preprečevanje zgodnjega upokojevanja. Mnoge v ta korak prisili neprijazno delovno okolje: za 34 odstotkov zgodaj upokojenih sodelujočih v raziskavi in za 33 odstotkov vseh upokojenih upokojitev pomeni rešitev iz neznosne situacije v službi.
Tako kot nujno potrebujemo prilagoditev delovnega okolja vse starejšemu prebivalstvu, v naši državi potrebujemo tudi ureditev dolgotrajne oskrbe. Čeprav se minister za zdravje Tomaž Gantar zaveda, da vse več ljudi potrebuje različne oblike socialne pomoči, starejši pa bi morali biti deležni celostne zdravstvene in socialne obravnave, zakonodaje o dolgotrajni oskrbi še nimamo. »Za dve desetletji na tem področju zaostajamo za drugimi evropskimi državami,« brez dlake na jeziku povesta raziskovalki Maja Rant in Tina Lipar. Za starejše skrbi pri nas kar 145.000 ljudi iz srednje generacije. Med njimi sta dve tretjini žensk, ki pogosto skrbijo celo za dva ali več onemoglih svojcev hkrati. Njim bi razvoj storitev pomoči v domačem okolju močno olajšalo življenje, spremenile pa bi ga tudi starejšim, ki bi lahko dlje časa ostajali v domačem okolju. Po raziskavi je enak delež tistih, ki bi, če bi jim pošle moči, pomoč poiskali v domu starejših kot tistih, ki bi ostali v domačem okolju s pomočjo na domu. Kaj drugega jim ne preostane, saj drugih storitev, ki jih poznajo v tujini, nimamo, ugotavljata raziskovalki.
Dolgotrajna oskrba – nove zaposlitve
Ureditev dolgotrajne oskrbe za našo državo ne bi pomenila samo velikega denarnega in organizacijskega zalogaja. Nekdanji evropski komisar za socialne zadeve Vladimir Špidla opozarja, da bo to področje v prihodnje po vsej Evropi prineslo ogromno novih zaposlitev: »Ocenjujemo, da bo oseba, starejša od 80 let, v povprečju potrebovala dva človeka, da bosta zadostila njenim potrebam. Leta 2050 bo v Evropi živelo približno 20 milijonov ljudi, starejših od 80 let, ki bodo potrebovali pomoč 40 milijonov ljudi s polnim delovnim časom, kar sovpada s številom delovne sile v Nemčiji!« Glede na nerazvitost različnih oblik pomoči na domu je pri nas možnosti za zaposlitev na tem področju v prihodnje še več. Da se bo družba s staranjem prebivalstva tudi plemenitila, pa potrebujemo nove strokovnjake. Predsednica združenja medgeneracijskega združenja VIDA dr. Teresa Almeida Pinto je prepričana, da bi vsebine medgeneracijskega učenja morale postati akademska disciplina. »Obstajajo ljudje, ki znajo delati z otroki. In tisti, ki znajo poučevati odrasle ali delati s starejšimi. Potrebujemo pa ljudi, ki bodo vsa ta znanja povezali, od posamezne generacije črpali kar največ in to posredovali drugim generacijam, ki bi od tega imele koristi,« svojo idejo opisuje Portugalka.
