Najbolj zapravljivi so bili Američani

Šla na tržnico, obstala na vinski poti

Dejan Džananović, za prijatelje Džindžo, se je kot zapriseženi Dolenjec največ časa zadržal pri stojnicah, kjer so točili cviček, a ni zanemaril niti drugih vinorodnih okolišev. »Zadeva je odlično organizirana, za povrh je še sreča z vremenom, tako da že ves dan krožim po vinski poti. Vsa slovenska vina so dobra,« je po prehojeni poti ugotovil Džindžo.

Nasprotno od njega je Ajda Čeledin na vinsko pot zašla po naključju. S fantom sta šla zjutraj na tržnico po zelenjavo in videla, da se v Stari Ljubljani nekaj dogaja. Po treh urah jima še ni uspelo skreniti z vinske poti. »Vina sicer niso ravno po mojem okusu, a Brici imajo kar solidno ponudbo. Požirek ali dva pri vsakem, kapljica oljčnega olja in čas zbeži,« je dolgo vračanje domov s polnim cekarjem zelenjave opravičevala Čeledinova.

Redna obiskovalka ljubljanske vinske poti pa je Tjaša Koglot: »Vsako leto se z družbo najprej zberemo pri nekom doma, se podkrepimo s tradicionalno martinovo pojedino in nadaljujemo pohajkovanje po stojnicah. Najdlje se zadržimo v domačih logih, torej pri vipavskih vinarjih, potem pa se preselimo k Bricem, kjer po navadi tudi ostanemo.«

Še dobro, da se je v Kopru usidrala križarka

Kljub na videz vsesplošnemu veselju pa so nekateri ponudniki tarnali nad padcem kupne moči obiskovalcev. »Še lani so si štirje člani družine privoščili vsak svojo kranjsko klobaso, danes takšnim družinam prodam le dve. Zato pa pojedo več kruha,« smo na uho vlekli tarnanje dveh gorenjskih ponudnikov mesnih izdelkov.

Peter Boršič, ki vsako leto toči vino na stojnici kleti Vinakras Sežana, je priznal, da so bile včasih tovrstne prireditve zgolj promocijske, zdaj – v kriznih časih – pa se gleda tudi na prodajo. »Vseh stroškov seveda ne pokrijemo. A če si uspešen pri prodaji, lahko pokriješ stroške najema stojnice in brezplačne vzorce vina. K sreči je lepo vreme, tako da se kar prodaja. Še večja sreča pa je, da se je v Kopru usidrala velika križarka, polna Američanov, ki so jih z avtobusi pripeljali v Ljubljano. Prav Američani so pokupili 80 odstotkov vseh prodanih steklenic,« nam je zaupal Boršič.

Župan na najlepši vinski poti na svetu

Nekateri vinarji so nekoliko manjši zaslužek želeli kompenzirati tudi tako, da so pozabili na degustacijski pridih prireditve in obiskovalcem brezplačnih vzorcev sploh niso ponudili. Šef prireditve Rado Stojanović, ki smo ga pocukali za rokav na eni izmed stojnic, je dejal, da je pravilo vinske poti, da se gostu ponudi v pokušino brezplačen vzorec. Če želi več, pa mora plačati. »Na žalost so tudi taki, ki tega pravila ne spoštujejo. A s takim odnosom si vinarji delajo medvedjo uslugo, kajti noben ljubitelj vina ne bo kupil mačka v žaklju,« je povedal Stojanović.

Tovrstno malenkosten pa ni bil vinar Jožef Prus iz Bele krajine. »Mi Belokranjci smo darežljivi. Zastonj damo dosti več kot le vzorec,« se je pridušal, medtem ko je v svojem slogu hkrati govoril še s tremi strankami naenkrat. Letos je bil še posebno židane volje, saj je njegovo zvrst beli trio ljubljanski župan Zoran Janković izbral za eno od treh vin letošnje vinske poti.

A čeprav ljubljanski župan uradno stavi še na šipon iz jeruzalemske kleti in malvazijo iz kleti Vinakoper, smo ga dobro razpoloženega zasačili pri briških vinarjih. Na vprašanje, kako se danes počuti v najlepšem mestu na svetu, je odvrnil, da izjemno, saj je na najlepši vinski poti na svetu. »Ljubljana živi s takimi prireditvami, ki imajo dvojni učinek. Obiskovalci se imajo krasno, slovenski vinarji in ponudniki hrane pa so deležni najcenejše in najboljše promocije. Samo poglejte število obiskovalcev,« je v superlativih nadaljeval župan in sklenil, da se Slovenci še vedno povsem ne zavedamo, kako dobra vina imamo.