Ljubljana se z velikimi ne more primerjati. Zato je težko razumeti organizatorje, da pripeljejo skoraj dva ducata afriških maratoncev, čeprav je malo bolj razgledanim poznavalcem jasno, da s časom ne morejo dvigati ugleda. Shiferaw je v neugodnih razmerah tekel dober čas pod 2,10, kar pa je neprimerljivo z maratonom v Frankfurtu, kjer je Makau, lastnik svetovnega rekorda (2,03:38), poskušal teči hitreje kot lani v Berlinu. Shiferaw bo šel v pozabo kot Mulu, Biama, Ruto, celo rekorder trase Daniel Too.
Bistvo, ki so ga na največjih maratonih že dojeli, je, da samo z afriškimi atleti, ki imajo prevlado, ne morejo delati celovite zgodbe. Zavedajo se, da morajo motivirati domače maratonce in predstavnike glavnega trga udeležencev. A teh trendov v Ljubljani še niso ali nočejo dojeti. Če bi želeli imeti največji maraton med Alpami in morjem, kar bi se slišalo prav simpatično, bi se morali začeti ozirati k sosedom.
A še z domačimi maratonci ne znajo. Da je dobršen del za slovenske razmere izjemno bogatega denarnega sklada namenjen Afričanom, verjetno pa predvsem njihovim menedžerjem, je metanje denarja v naraslo Ljubljanico. Če le dva domača maratonca tečeta pod dvema urama in štirideset minut in dve maratonki pod tremi urami, to zagotovo pomeni, da nekaj ne velja. Če Neža Mravlje in Tone Kosmač nista deležna pozornosti, kot jima pripada, to opazijo tudi drugi v druščini le 1200 pravih maratoncev v Ljubljani.
Prav gotovo se ugled maratona ne dela na način, kot je direktor ljubljanskega Gojko Zalokar visoko startnino opravičeval s primerjavo z vaškimi teki. Kot da prav slednjim ne gre velik del zaslug za razcvet udeležbe. In če bi se ponašali le z uglednimi imeni? Olimpijski zmagovalec Kiprotich v Ljubljani še ni nikoli tekel, na teku na Veliko planino pa je.
