Prah na skulpturah
Sprehod po blejski občinski stavbi pa pomeni tudi srečanje z nekaj ostanki izredno bogate kiparske dediščine. Tri, štiri skulpture delujejo pozabljeno na policah, prah se nabira na njih. Nekako najbolje ponazarjajo spomin na domačina, partizana, lovca, pisatelja, kiparja. Odrinjen je vstran, drugačni časi so: »Ja, res nimamo kakega posebnega obeležja, občina pa skrbi za njegov grob. V Ljubljani je po mojih podatkih nazadnje živel sin Vojko…« pravi župan Janez Fajfar. Žalostna je bila zgodba Vojka, ki je na koncu moral z deložacijo iz hiše, kjer je živela družina Toneta Svetine. Življenje je Vojka Svetino premetavalo sem ter tja in med tem je izginilo dobesedno vse, kar je Tone ustvaril. Slikar je tudi Vojko, dve leti nazaj je celo razstavljal v knjižnici v Radovljici. V zadnjih letih in mesecih življenja na Bledu pa si – tako pravijo – za škatlico cigaret lahko dobil kipec, ki so ga ustvarile roke Toneta Svetine. Hiša ima zdaj druge lastnike, izginile pa so tudi vse skulpture iz nesojene Svetinove galerije. Ta naj bi nastala na Mlinem, streljaj od njegove hiše. Žal je že zdavnaj končala v rokah enega od upnikov Vojka Svetine, zdaj so tam apartmaji in zagotovo deset ali dvajset večjih skulptur ni nikjer več. Nekaj naj bi jih pokupili Blejci, nekaj jih je novi lastnik preprosto vrnil Vojku Svetini in so izginile. Galerija je ostala le zamisel, hiša je zamenjala lastnika, spomin na Toneta Svetino zdaj najdete na Goreljku na Pokljuki. Tja je nekdanji partizan hodil pripovedovat novim generacijam o boju bataljona Prešernove brigade, ki je bil obkoljen v nekdanjem Lovčevem hotelu zaradi izdaje. Padlim je Svetina namenil spomenik, ki še stoji.
Šele beseda, zapisana ob dejanju, jamči trajnost
Leta 1998 je Tone Svetina umrl, za njim so ostale knjige in spomeniki. Lovčeva hči, Stena, Ukana so vse bolj ali manj povezane z njegovim življenjem in okoljem, kjer je živel. Manj znano je, da je zastavil svoj vpliv (in ni bil majhen) tudi ob okoljevarstvenem problemu zajezitve Radovne, z zapisi o alpinizmu je znal razburkati duhove. Prijatelj dr. Borut Rus je ob desetletnici smrti pred štirimi leti orisal njegovo pot in poudaril Svetinovo misel: »Šele beseda, zapisana o dejanju, jamči trajnost.«
Bled je na Svetino pozabil, njegov pomen pa prezrl. Žalostno je, če vedno znova pišemo in spreminjamo zgodovino. Nekje med to histerijo zanikanja in potrjevanja, kaj je bilo in kako je bilo, je ostal tudi pisatelj in kipar in borec in pravi trmasti Blejec Tone Svetina. Kdor ga je spoznal (in sam sem imel to srečo), je dojel, da ga niso zaman oblikovale bitke za obstoj naroda in njega samega, boji s samim seboj, premagovanje previsov in sten. Zato nečesa ne more prekriti niti prah na njegovih kipih: da je bil samosvoj kot macesen na skali tam gori pod Triglavom.