Skrb vzbujajoče razsežnosti nasilja v slovenskih šolah, kot se kaže po teh podatkih, je razkrila raziskava, ki so jo med učenci petih razredov in dijaki tretjih letnikov v okviru mednarodnega raziskovalnega projekta Glasovi otrok: raziskovanje medetničnega nasilja in pravic otrok v šolskem okolju izvedli na Znanstvenoraziskovalnem središču Univerze na Primorskem. Projekt sta vodili dr. Mateja Sedmak in mag. Zorana Medarić, financirala pa ga je neposredno evropska komisija. Empirični del raziskave, v katero so bile poleg Slovenije vključene še štiri države, Avstrija, Italija, Velika Britanija in Ciper, je potekal od decembra lani do septembra letos. V Sloveniji je bilo anketiranih 390 osnovnošolcev in 377 srednješolcev, in sicer v tistih regijah, ki jih zaznamuje večja etnična raznovrstnost – na Obali, v osrednji Sloveniji, Prekmurju, na Gorenjskem in v Zasavju. V okviru kvalitativnega dela so raziskovalke opravile tudi vrsto intervjujev z učenci in dijaki gimnazij ter poklicnih in strokovnih šol, z zaposlenimi v šoli in strokovnjaki iz Unicefa, Mirovnega inštituta, Varuha človekovih pravic in nekaterih drugih inštitucij.
Prevladuje psihično nasilje
Raziskava je pokazala, da etnična pripadnost sama po sebi ne spodbuja nasilja med mladimi. Ključna je kombinacija dejavnikov, ki se povezujejo z etnično pripadnostjo; to so socialni položaj, značajske in vedenjske posebnosti, učni uspeh in odnos z vrstniki. Kar zadeva same oblike nasilja, so se potrdile ugotovitve iz nekaterih drugih raziskav, denimo iz raziskave, ki so jo pred časom izvedli v Dijaški organizaciji Slovenije. Močno prevladujejo psihične oblike nasilja. Fizičnega nasilja – pretepanja, brcanja, pljuvanja in drugega grobega ravnanja – je bilo po mednarodni raziskavi deležnih 9,5 odstotka slovenskih učencev in »le« 3,5 odstotka dijakov, vključenih v raziskavo. Tovrstnega nasilja je največ na šolskih hodnikih, igriščih in na poti v šolo ali iz nje, torej tam, kjer je nadzor manjši, »čefur«, »bosanc«, »šiptar«, »šved« ali »čapac« pa so še vedno najpogostejše medetnično pogojene zmerljivke. Ker so tako pogost del vsakdana, se po opažanju raziskovalk njihova negativna konotacija včasih celo izgubi.
Tudi ta raziskava je pokazala, da pri izvajanju nasilja nad vrstniki prav pridejo tudi sodobna komunikacijska sredstva. Žaljiva SMS-sporočila ali komentarje na Twitterju ali Facebooku je prejelo dobrih 7 odstotkov učencev in 5 odstotkov anketiranih dijakov. Znova se je tudi potrdilo, da se zlasti srednješolci, ko so sami ali ko so njihovi vrstniki žrtve nasilja, neradi obračajo na učitelje in druge zaposlene v šoli. Iz odgovorov je razvidno, da se bojijo vmešavanja v medetnične spore. Če se že na koga obrnejo, pa so to najpogosteje prijatelji, nato pa mame oziroma skrbnice. Osnovnošolci se o nasilju v večji meri pogovarjajo tudi z učitelji.
V Sloveniji vrstnike zaradi jezika žali vsak 10. anketiranec
Primerjava med petimi izbranimi državami je pokazala, da je medvrstniškega nasilja na etnični podlagi najmanj v Avstriji in največ na Cipru. Zaradi drugačne etnične pripadnosti je v Avstriji vrstnike nadlegovalo slabe 4 odstotke anketiranih otrok in mladostnikov, v Angliji 5 odstotkov, v Sloveniji 7 odstotkov, v Italiji dobrih 8 odstotkov in na Cipru 9 odstotkov. Avstrijci sošolce zaradi slabšega znanja jezika med vsemi državami najmanj zafrkavajo, to počne »le« vsak petnajsti vprašani. V Angliji ali Sloveniji to počne vsak 10., v Italiji vsak 8. in na Cipru vsak 7. anketirani otrok ali mladostnik. Slovenija je med vsemi petimi državami na prvem mestu po deležu tistih, ki so v medetničnih napetostih opazili uničevanje lastnine. Na nezavidljivem drugem mestu so se naši otroci in mladostniki znašli tudi po ignoriranju ali izogibanju vrstnikom zaradi etnične pripadnosti ter v zafrkavanju in zmerjanju.
