Da je beseda aktualen v narekovajih, ni naključje, saj so preštevilne prvine novega vala in (robnega) elektro popa zgodnjih osemdesetih preživele ter se na novo osmislile v zvoku in viziji bendov, vzniklih v prvem desetletju 21. stoletja, začenši z LCD Soundsystem, Franz Ferdinand, Editors, Crystal Castles… Tako kot – ne glede na izhodišče – med temi novinci obstajajo neke skupne povezave, velja tudi za glasbenike, ki jih je na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta punkrock brezkompromisno razmetal v različne smeri in ki jim danes ni bilo težko rešiti najosnovnejše enačbe. Njihov neodvisni položaj v množici prihajajočih informacij jim je takrat dal glas in odprl vrata za raznorazna prevpraševanja v smeri proti »prijazni« sredini, zato o postnovovalovskem obdobju zelo težko govorimo. V tem neprijaznem (v kreativnem smislu) razslojevanju je le redkim projektom uspelo karseda ohraniti integriteto in pri tem ne zapasti pod vpliv razrahljanih in propustnih novoromantičnih klišejev. Mednje sodijo tudi Ultravox, ki so z albumom Lament (1984) potemnili svojo komercialno senzibilnost, pri kateri – z nekaterimi poznejšimi odstopanji na vsej črti in hibernacijo – vztrajajo še danes, kar so dokazali s spodbudnim povratnikom Brilliant (2012). Pri tem je treba poudariti, da je eksperimentalna »predfaza« z Johnom Foxxom na čelu strogo izvzeta – ni nas namreč malo, ki bi se podpisali pod živo (pre)izkušnjo albuma Systems of a Romance (1978).
Prekomanda koncerta iz »intimnega« vzdušja kluba Szene v prostorni Gasometer je imela svoje prednosti in slabosti. Že v uvodu se sicer lahko vprašamo, kako organizator ni predvidel, da bo zanimanje za špil precej večje od omejene kapacitete kluba (glavnega razloga ni treba posebej izpostaviti), a po slišanem tudi ne smemo zanemariti, da smo bili zavoljo tega že v startu nekoliko hendikepirani – zgoščene in sintetične godbe namreč veliko bolj učinkujejo na manjšem (plesnem) prostoru in Szene ima to tesnobo, ki jo zahteva njihov »sound«, še zlasti ker je fantom uspelo dvoje – po eni strani precizno poustvariti zvok iz svoje monumentalne faze in hkrati nevsiljivo inkarnirati vsa prejšnja življenja Midgea Ura, začenši z udejstvovanjem v Slik in The Rich Kids. Novi-stari Ultravox so namreč vrnili kitaro na plesni podij in tako sintetičnim prvinam injicirali prepotreben odmerek adrenalina – njihov nastop je dramatičen in strasten, saj ne prepisuje, temveč nadgrajuje preteklo delo. Prav ta odnos, ki ga na aktualnem albumu sicer ni zaznati, kaže na njihovo vitalnost in dovzetnost prilagoditi se času, sprejeti nekatera dognanja tukaj in zdaj. Bend, ki je zrasel na sintetizatorjih, je v živo naredil korak naprej in vstran, tja proti (ne)varnemu zavetrju obrobja, v podtone in zakrite misli albuma Vienna (1980), koder se skrivajo posvetila Kraftwerk in Terryju Rileyju. V njihovem čvrstem zvoku – najsi gre za klasična dela Hymn, One Small Day, All Stood Still ali novejše zamisli Rise, Change, Flow – se klasična rock baza prepleta s poudarjenimi elektronskimi ritmi (ali obratno), čez to pa udarni kvartet (Warren Cann, Billy Currie, Chris Cross, Midge Ure) diskretno nanese še klavirske in godalne sekvence. V primerjavi s številnimi poskusi, kjer raznorazni projekti igrajo na karto elektronskih efektov za vsako ceno in brez kakršnega koli smisla, Ultravoxu uspeva najti pravo (so)razmerje ter organsko enotnost s sintetiziranimi modeli. V njihovi izvedbi ima vsak poudarek svojo vlogo in smisel, tudi izjemna, štirikratna poliritmija v epilogu veličastne The Voice ali nevsiljivo kolažiranje skladbe The Model (Kraftwerk) v fantastični videoinstrumental Astradyne. Nerazumljivo minimalna (upo)raba videoozadja (Mr. X) je pravzaprav edina zamera v splošnem koncertnem vtisu.
Četudi nas je pred elegično Lament Midge povabil v »staro šolo britanske elektronske scene«, je postajalo vse bolj očitno, da so se Ultravox leta 2009 z razprodano turnejo Return to Eden resda vrnili v paradiž, a tako kot Loti spoznali, da ni pravi, zato iščejo novo »dolino.« Ne nazadnje je Brilliant grenko-sladki komentar današnje pop kulture, kjer večina novincev želi uspeti čez noč, ne zavedajoč se, da v tem hotenju lahko hitro pregorijo. Bistvo je namreč v vedenju in odnosu, ne imitaciji (New Europeans). O množičnem učinku in transparentnem zborovskem odmevu skladbe Vienna na kraju zločina seveda ni treba prelivati črnila. In vsi skupaj smo v noč odplesali s solzami v očeh…
