Ste se kdaj znašli v položaju, da ste aktivno sodelovali pri spreminjanju zakonov, ki bistveno posegajo na področje financ? Jaz sem se (sprememba »naročnine« v »prispevek« v zakonu o RTV Slovenija), zato vem, kako težko je doseči na pogled povsem logične spremembe. Druga izkušnja, ki sem jo delil s filmskimi delavci, je bila sprejem zakona o Slovenskem filmskem centru (SFC), ki je nadomestil Filmski sklad. Tudi v tem primeru, kljub naklonjenosti pristojne ministrice in državnega sekretarja, ni bilo mogoče uveljaviti nekaterih povsem enostavnih in logičnih zadev.

Ko imaš torej za sabo take izkušnje, se, žal, lahko samo nasmehneš ob čisto resnih razmišljanjih uglednih filmskih delavcev (in organov, kot sta direktor in svet SFC). Uničenje Slovenskega filmskega centra s strani ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport se je namreč skušalo odvrniti s tem, da se mu je ponudilo, da bi odtegnjena proračunska sredstva nadomestili z drugimi »sistemskimi« viri. Minister pa je že samo omembo te možnosti kajpak pograbil z obema rokama. In kar naenkrat se mu s filmom ni bilo treba več ukvarjati. Rekel je lahko le: »S filmarji smo dogovorjeni, da bodo podali predloge za dodatna sistemska sredstva za film.« Problem je imel rešen, direktor in svet pa sta, da bi filmski center sploh lahko deloval, sprejela samoplačevanje delovanja SFC s strani producentov (v obliki tarif SFC). Svet in direktor sta sicer izjavila, da gre za začasen ukrep, ki naj bi veljal do ureditve novih zunajproračunskih virov. Dejstvo pa je, da so s tem dokončno izpolnili želje ministra, ki mu je za film figo mar. To je pokazal tudi s tem, da se kljub potrditvi udeležbe ni udeležil ne že omenjenega posveta in ne festivala. Kot tudi nihče od njegovih sodelavcev.

Kaj pa ustava?

Začasne rešitve zelo pogosto trajajo zelo, zelo dolgo. Stavo sprejmem, da ta vlada ne bo zagotovila, da bi za filmsko produkcijo dobili dodatna zunajproračunska sredstva! Na seji sveta pa je bila podana še nova »revolucionarna« novost – minister dr. Turk je namreč vehementno zatrdil, da bodo pripravili nov zakon o SFC in da razmišljajo o tem, da bi SFC združili s kakšno inštitucijo. Zanimivo je, da o tej najnovejši ideji ministra niti direktorica direktorata za ustvarjalnost in ne direktor za medije nista imela pojma. Skratka, kot pravi francoski pregovor: bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake.

Med predlogi za zagotavljanje zunajproračunskih virov financiranja SFC je na prvem mestu »obdavčenje« bruto prihodkov od oglaševanja in drugih prihodkov iz dejavnosti televizijskih programov (2 odstotka z 1,6 milijona evrov učinka), bruto prihodkov kabelskih, mobilnih, satelitskih operaterjev in internetnih ponudnikov, ker prenašajo televizijske programe (0,5 odstotka s 4 do 5 milijonov evrov učinka), in prihodkov od oglaševanja v kabelskih sistemih (2 odstotka z oceno učinka 100.000 evrov letno). Ti predlogi praktično nimajo nobene možnosti, da bi bili uspešni. Najprej zaradi osnovnega problema, ki se pojavlja tudi pri drugih predlogih. Ustava določa, da država (in javna agencija je vsekakor v tem smislu del države) zbira le z zakonom določene davke in druge prihodke, ki morajo biti vključeni v proračune. Če bi se torej z zakonom določila obveznost vseh navedenih, da na prej opisani način dejansko sofinancirajo delovanje SFC, bi se ti prihodki stekali v državni proračun. Izjemi od načela integralnega proračuna predstavljata le splošno priznani pokojninska in zdravstvena blagajna, s spremembo zakona o RTV Slovenija se je izjemoma vzpostavila še tretja. Ne verjamem, da bi v tem trenutku katerakoli politična stranka podprla zakon, ki bi določal, da se status posebne »blagajne« prizna tudi Slovenskemu filmskemu centru!

Predlog je problematičen tudi z vidika enakosti pravnih (poslovnih) subjektov pred zakonom. Ustava v 74. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Vse naštete dejavnosti spadajo v področje gospodarskih dejavnosti in jih država po načelu enakega obravnavanja vseh subjektov ne sme obdavčevati drugače kot katerekoli druge. Seveda ta svoboda ni absolutna, ampak lahko določenim dejavnostim posebnega pomena predpiše posebne pogoje delovanja. Recimo upoštevanje določenih proporcev programa v nacionalnem jeziku pri radijskih in televizijskih programih. To lahko naredi tudi zaradi opredelitve Evrope, da bo ščitila nacionalne jezike in posebnosti. Vendar to, po mojem mnenju, ne omogoča pri nobenem od naštetih področij uvedbe posebnega »paradavka«. Če bi to kdorkoli poskušal izvesti, bodo prizadeti najeli lobiste, ki bodo že vladne uradnike opozorili, da ravnajo protiustavno. Prav tako pa tudi poslance! Če bo potrebno, bodo šli na ustavno sodišče. Ter zelo verjetno uspeli!

Podobno velja za predlog o obdavčitvi prihodka podjetij, ki zagotavljajo avdiovizualne vsebine na zahtevo. Ta predlog je še toliko bolj sporen, saj morajo imeti slednji za vsebine, ki jih predvajajo, urejene avtorske pravice in torej že plačujejo nosilcem pravic predvajanja.

Tudi 2 odstotka prihodka od prodaje kino vstopnic se prijazno sliši, saj bi tako za razvoj nacionalne kinematografije plačevali obiskovalci tujih, predvsem hollywoodskih filmov. Vendar je problem podoben: gre za gospodarsko dejavnost, ki je ni mogoče posebej obdavčiti. Seveda je tudi res, da obiskovalci kinematografov oziroma kupci vstopnic za kino predstave plačajo ne 2 odstotka, ampak 8,5 odstotka davka na dodano vrednost. Država torej že pobere denar, le za nacionalni filmski program ga ne da. Morda se motim, kajti tak »paradavek« že imajo v Franciji pa tudi v sosednji Hrvaški. A v vsakem primeru je za sprejetje takega predloga zakona potrebna tudi večina glasov poslancev državnega zbora.

Splošno sprejeto je, da pri igrah na srečo ne veljajo enaka pravila in da država to dejavnost lahko dodatno obdavčuje. Del prihodkov iz tega naslova lahko država z zakonom nameni za delovanje civilne družbe, načeloma torej tudi za nacionalno filmsko kulturo oziroma za delovanje in sofinanciranje Slovenskega filmskega centra. O namembnosti teh sredstev in o njihovi razdelitvi se kajpak odloča z zakonom, zato bi moral državni zbor ali povišati dajatve na igre na srečo ali pa odvzeti denar eni od organizacij, ki ga sedaj prejema. Verjetnost, da bi minister za kulturo, če bi ga seveda še imeli, v tej smeri prepričal vlado, je minimalna, večina poslancev pa takega predloga ne bi podprla!

Slovenskemu filmskemu centru tako ostanejo le dodatni finančni viri, ki jih opredeljuje sedanji zakon o SFC, torej RTV Slovenija in izdajatelji televizijskih programov. Vendar je zelo verjetno, da bo RTV s svojo ustavno pritožbo uspešna, saj so ustavni sodniki že leta 2001 v podobnem primeru opredelili, da se rtv-prispevek lahko namenja le za zagotavljanje radijskih in televizijskih programov, opredeljenih z zakonom o RTV. Namenjanje dela rtv-prispevka »za javno kinematografsko predvajanje« močno odstopa od te opredelitve. Kljub temu do napovedanega 10-odstotnega znižanja višine rtv-prispevka v tem načinu sofinanciranja nisem videl problema, saj bi bilo mogoče s sodelovanjem med RTV Slovenija in SFC zagotoviti, da bi ta denar RTV porabila v vsesplošno korist. RTV namreč že danes nameni svojemu igranemu programu precej sredstev, saj podpira filmske producente in koproducente. Sodelovanje bi seveda zahtevalo dogovarjanje in usklajevanje ljudi, ki bi imeli pooblastila, predvsem pa voljo, da se skupaj naredi nekaj koristnega za slovenski film, bi bilo pa oteženo, če se bodo prihodki RTV od rtv-prispevka znižali za 10 odstotkov.

Zapiranje pred javnostjo

Novih virov za delovanje Slovenskega filmskega centra tako zelo verjetno ne bo, centru pa ne bo veliko pomagalo niti sklicevanje na ureditve po drugih državah, saj so te tudi med članicami EU zelo različne. Vodstvo SFC in vsi filmski delavci bi morali delovati v drugi smeri, kar je bilo zelo jasno povedano v predstavitvah tujih strokovnjakov. Več denarja za film se lahko dobi le znotraj sistema države (proračun, posebni zakoni), vendar je za to potrebno dvoje. Najprej, ljudje na visokih položajih, ki so se pripravljeni boriti za film, osebe, ki verjamejo, da je film pomembna sestavina narodne kulture. Drugi nujni pogoj je tak javni ugled slovenske kinematografije, da bi ga poslanci morali upoštevati. Stanje pri prvem in drugem je za filmske delavce porazno. V vladi in tudi na pristojnem ministrstvu (razen gospe Irene Ostrouška) ni nikogar, ki bi mu bila filmska kultura blizu! Prav tako je že vsem jasno, kolikšno težo ima glas ministra Turka v vladi ali koliko se na njenih sejah bori za področje kulture. Kdor je prisostvoval seji parlamentarnega odbora za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ko je ta obravnaval ZUJF, ki je dokončno onemogočil delovanje SFC, pa pozna tudi odnos poslancev koalicije do filmske kulture.

Za takšno sedanje stanje so v veliki meri odgovorni ravno »filmarji«. Lepšega dokaza za to, kot je bil 15. Festival slovenskega filma (FSF), pravzaprav ni. Ko sem bil prisiljen organizirati 13. FSF, sem skušal doseči, da bi »filmarji« med seboj reševali morebitne probleme, s čimer bi javnost dobila občutek, da gre za kompetentne ljudi, ki so sposobni izvajati poslanstvo filmske kulture. Ja, kje so tisti časi, ko smo naredili vse, da bi bil Festival slovenskega filma ne le srečanje filmskih delavcev, ampak dogodek za širšo javnost in bi kot tak uveljavljal zavest, da je film pomembna (vendar zapostavljena) umetnost! Res je stala organizacija več kot prejšnja leta, vendar sem to jemal kot vložek. Odmeven festival je zanimiv tudi za sponzorje, filmski maraton pač ne! Z opredelitvijo, da bo filmski festival v prihodnje le slednje (s tem da so si na SFC sami dodelili pol manj denarja kot lani), so se filmski delavci ponovno zaprli v svoj krog. Pred zaključnim večerom sem se pogovarjal s »filmarjem« in rekel, da to ni »festival«, če na zaključek ne bo prišla Miša Molk. In ni prišla! Prišel ni praktično nihče iz javnega ali političnega sveta. Če smo odkriti, tisti, ki jih ni bilo, tudi niso nič zamudili! Ker svečanega zaključka ni bilo! Kot tudi ni bilo neposrednega televizijskega prenosa; zelo verjetno ga ne bo niti v bodoče, saj ne gre za dogodek, ki bi bil zanimiv za širšo javnost. Te dni je v Mariboru Borštnikovo srečanje. Naredite primerjavo pri organizaciji tega festivala in 15. FSF!

Filmski delavci, ki so odločali o Festivalu slovenskega filma, so se sami spravili v globoko inferioren položaj. Superministru dr. Turku je to zagotovo všeč! Brez prisotnosti v medijih in dobrih, gledljivih filmov bo večini državljanov Slovenije ob vseh novicah in skrbeh za znosno življenje za slovenski film bolj ali manj vseeno. S tem pa tudi politikom! S svojo politiko tihega prilagajanja željam dr. Turka so odločujoči v filmski sferi izpodbili osnove za kakršnokoli resnično spremembo za več let.

Opomba avtorja: Naslov ni mišljen negativno, saj je film v bistvu iluzija, ki se pojavi na platnu