Pred pojasnilom, ki bo z resničnimi številčnimi podatki ustvarilo vsaj nekoliko objektivnejšo sliko, naj izpostavimo naslednje: ne trdimo, da v naših vrstah ni posameznikov, ki za malo dela prejemajo solidne plače. Nasprotno, take posameznike celo sami obsojamo! A odločno protestiramo, da se ekscesne primere posplošuje na vse zaposlene na univerzah, ki smo bili z uvedbo enotnega plačnega sistema leta 2008 (tudi zaradi neobstoja profiliranega visokošolskega sindikata) v primerjavi z drugimi poklicnimi skupinami v izhodišču diskriminirani. Tembolj neprimerni so očitki o neupravičenih (dodatnih) izplačilih, ki večinoma temeljijo na manipulacijah z rabo termina »delovna uspešnost«.

Če bi si najprej od blizu ogledali, kdo so medijski promotorji gonje proti visokošolskim učiteljem, bi presenečeno ugotovili, da so to velikokrat ravno zaslužkarji sami. To so posamezniki, ki se namesto s svojim osnovnim poslanstvom, pedagoškim in raziskovalnim delom, ukvarjajo z marsičim drugim (berite zaslužkarstvom v obliki svetovalnih aktivnosti v gospodarstvu in politiki), običajno seveda preko klientelističnih povezav s politiko. Za te ljudi je zaposlitev na javni univerzi res dobičkonosna. Povsem logično je, da jih njihovi politični zavezniki v skladu z neoliberalno mantro povzdigujejo v primere dobre prakse. Razumljivo je tudi, da so akademski podjetniki pač zadnji, ki bi jih skrbel položaj »navadnih« zaposlenih na univerzah. Žalostno pa je, da razširjajo neresnice – o dvojni morali teh ljudi ni vredno izgubljati besed –, in škoda bi bilo, če bi jim univerzitetna skupnost dovolila, da javno univerzo spremenijo v skomercializirano skrpucalo in jo postopoma potopijo.

Ustavimo se torej pri pojmu »delovna uspešnost za povečan obseg dela«. Na področju visokega šolstva pojma ne gre enačiti z delovno uspešnostjo za povečan obseg dela v drugih delih javnega sektorja, saj je delovna uspešnost zakonsko strogo definirana glede na naloženo neposredno pedagoško obveznost v urah (čas dela v neposrednem stiku s študenti) in ni v njej nič »magičnega«, temveč je odmerjena po strogo objektivnih kriterijih. Ko pa govorimo o urah neposrednega stika s študenti, ki se komu zdijo (pre)nizke, je treba vsakič znova poudariti, koliko drugega dela je vloženega v vsako uro s študenti. Podtikanja, da profesorji, asistenti in lektorji delajo »le« v času neposredne pedagoške obveznosti, so demagogija najnižje vrste. Ob tem se ne pozablja le na priprave, izpite in pomoč študentom pri individualnem študijskem delu, temveč tudi na dejstvo, da morajo pedagoški delavci na univerzi za ohranitev službe izpolnjevati tudi (vedno strožje) habilitacijske pogoje. Raziskovanje je temeljni pogoj za resno pedagoško delo na univerzitetni ravni. Je sploh mogoče, da je treba javnost o tem prepričevati?

Tako imenovana nadobveza v visokem šolstvu obsega dodiplomski in podiplomski redni in izredni študij. Poudarili bi radi, da pri nadobvezi ne gre za željo in pohlep zaposlenih (tega zadnje čase zaposlenim ne očita več samo ministrstvo, temveč tudi čedalje bolj številna vodstva univerz in fakultet), ampak predvsem za objektivno potrebo in zahtevo, ki izhaja iz akreditiranih študijskih programov in kadrovske podhranjenosti fakultet oziroma univerz. Ta podhranjenost je lahko tudi posledica nenadomeščanja ob upokojitvah, ko morajo mlajši pedagoški delavci proti svoji volji prevzemati vedno večje obremenitve.

V Visokošolskem sindikatu Slovenije torej nikakor ne moremo pristati na »racionalizacijske in optimizacijske ukrepe«, ki pod parolo učinkovitega in varčnega gospodarenja zaposlenim odrekajo zakonsko pravico do plačila že opravljene nadobveze. Vodstva univerz in fakultet pri tem niti ne tajijo, da s svojimi posegi kršijo delovnopravno zakonodajo. Ko začnejo celo univerzitetna in fakultetna vodstva »izbirati«, katere zakone bodo spoštovala in katerih ne, je razkroj pravne države najbrž pred vrati.

Nazadnje naj podamo še nazorno informacijo o osnovnih (bruto) plačah zaposlenih na univerzi v obliki tabele (zaradi obsežnosti tabele navajamo podatke za izhodiščni plačni razred in plačni razred, do katerega bi na posameznem delovnem mestu lahko napredovali). Glede na plačni razred PR (v prvem stolpcu) je v naslednjih stolpcih najprej znesek osnovne bruto plače (OP), v nadaljevanju pa še bruto zneski (BZ) in odstotek osnovne plače (BZ/OP) v primerih dodatne tedenske obveze (DTPO).

Iz tabele lahko razberemo (če izpostavimo en primer), da ima asistent, ko se zaposli na fakulteti (plačilni razred 30), osnovno bruto plačo 1373,40 evra za deset ur neposredne pedagoške obveze (vaje). V primeru, da ima na letni ravni dodatno uro pedagoške obveze, se mu plača poveča za 91 evrov (BZ) in je njegova bruto plača 1464,40 evra mesečno (OP+BZ). Če ima povečano neposredno pedagoško obveznost za dve uri tedensko, potem je njegova bruto plača 1555,40 evra, če ima povečano neposredno pedagoško obveznost za tri ure tedensko, pa je njegova bruto plača 1646,40 evra. Ker na fakultetah že nekaj let ni napredovanja v višje plačilne razrede, ostane na tej plači več let.

Primerjava z drugimi poklicnimi skupinami najbrž ni potrebna, sploh če izvzamemo demagoške primerjave z delavci z minimalno plačo in brezposelnimi, kar bodo najbrž nekateri takoj navrgli. Dovolj zgovoren je primer univerzitetnega asistenta (kot smo že navedli), ki z osnovno plačo ne dosega niti 1000 evrov neto, ob tem pa si mora na nekaterih univerzah tudi sam plačevati doktorski študij, ki je pogoj za ohranitev službe. Ko zahtevani doktorski študij opravi, pogosto kljub vsem delovnim izkušnjam in odličnim študentskim ocenam za desetletje ali več obtiči na asistentskem delovnem mestu, na primer v 32. plačnem razredu. Pri tem ni skrivnost, da si mora tudi računalnike in študijsko gradivo skoraj praviloma kupiti iz lastnih sredstev, da o stroških kotizacij za sodelovanja na znanstvenih konferencah, ki so med pogoji za habilitacijo, niti ne govorimo. Tudi številne druge kategorije zaposlenih niso uvrščene na delovna mesta glede na nazive, temveč v bistveno nižje plačilne razrede. Te očitne anomalije je država že davno pred nastopom krize utemeljevala s finančno stisko univerz, ki jo je sama povzročila.

Solidarnost visokošolskih delavcev z drugimi zaposlenimi v javnem sektorju ni bila nikoli vprašljiva. Toda ali je res smiselno in pravično, da marsikateri habilitirani univerzitetni pedagog, ki na univerzi izobražuje tudi učitelje, zasluži bistveno manj kot učitelj v osnovni šoli?

In namesto konca tole v razmislek: strinjamo se, da smo prav visokošolski učitelji (kot je bilo zapisano pred časom v SP Dela, 14. julija 2012, str. 2) »primer krizne agonije, kajti po naravi zadev naj bi predstavljali najvišjo mogočo dodano vrednost in s tem intelektualno elito, brez katere država preprosto nima podlage niti za družbeni niti za dolgoročni gospodarski razvoj«.

Ta »naj bi« je danes glede na splošno razvrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev očitno postal resničnost!

Dr. Marija Javornik Krečič, članica predsedstva Visokošolskega sindikata Slovenije