Preden pa se konča, bi želel podati dve pojasnili, ki bi bralcem najine debate pomagali znajti se v množici trditev, ki so bile zapisane.
V tej polemiki sta se izoblikovali dve ključni točki. Prva je že omenjena pravica Vezjaka oziroma ljudstva nasploh, da zahteva odstop politikov. Ta del polemike je pomota, saj je posledica nenatančnega zapisa misli. V svojem prvem odgovoru Vezjak namreč govori o tem, da ljudstvo mora imeti moč, da »prisili« vladarje k odstopu, v drugem pa, da poda »zahtevo« po odstopu. Če bi že prvič zapisal to, kar beremo v drugem zapisu, se na ta del polemike niti ne bi odzval. Onstran diskusije je namreč, da lahko vsakdo zahteva odstop politika ne le zato, ker je kakšno ušpičil, ampak tudi zato, ker mu niso všeč njegova stališča, kravata ali kaj tretjega. Možnost, da bi ga k odstopu prisilili, pa bi bila nekaj povsem drugega.
Druga sporna točka je vprašanje, ali naj politiki odstopajo, ko kazenski postopek zoper njih doseže neko vnaprej opredeljeno stopnjo (kar zagovarjam sam), ali takrat, ko so javno predstavljeni dokazi proti njim dovolj prepričljivi, da to od njih terja politična kultura. Kljub temu da Vezjak v svojem prvem odgovoru govori o sproženem kazenskem pregonu kot indicu o politikovi krivdi (kar je povsem formalen kriterij), ostaja pri arbitrarni »prepričljivosti javno predstavljenih dokazov« zoper politika. Na mojo pripombo o možnosti manipulacij, ki se s tem odpirajo, se ne odzove, prav tako ne na pomislek, da argument politične kulture povsem pade v vodo, če mu vzamemo prepričljivost javno predstavljenih dokazov (oziroma vero v krivdo, kot temu pravim sam). Mi pa očita, da spregledujem politike, ki so že odstopili in torej že postavili kriterij, kdaj se odstopa, in da ne znam odgovoriti, kdaj naj odstopajo tisti »prekrškarji«, ki niso v kazenskih postopkih.
Prvo ne drži. Vsi politiki doslej, ki so odstopili, so odstopili zaradi javnih pritiskov, ne pa zato, ker bi kazenski postopek proti njim dosegel neko stopnjo. Katarina Kresal, ki jo omenja, v kazenskem postopku sploh ni bila. O »prekrškarjih« pa ne govorim, ker o njih na abstraktni ravni ni kaj govoriti. Če pa bo kdaj Vezjak ali kdo drug o njihovi »obvezi«, da odstopijo, znal navesti kak drug argument kot zgolj lastno prepričanje, da je mera prekoračena, se bom odzval tudi na to. Svojega osebnega prepričanja o tem, kateri javno predstavljeni dokazi me prepričajo, pa ne mislim deliti z javnostjo. Ne le ljudske, tudi mnoge sodne zmote me navajajo k takšnemu samoomejevanju.
Bogdan Biščak, Ljubljana