Masten je analitično primerjal obe skupini ekonomistov, pri čemer je izhajal iz opredelitve, da je bolj resen tisti ekonomist, ki ima boljše znanstvene dosežke, slednje pa ugotavlja po naslednjih treh kriterijih: število objav v revijah A-kategorije, citiranost avtorja in uspešnost pri pridobivanju projektnih sredstev. Potrebne podatke za analizo je črpal iz arhiva Agencije za raziskave in razvoj, njeni rezultati pa so presenetljivi: ekonomisti, ki naj bi veljali za neresne, so po raziskovalnih dosežkih bistveno boljši od resnih. Sporočilo, ki ga Masten s to ugotovitvijo namenja javnosti, se da tako razumeti: ne zaupajte »resnim« ekonomistom, predvsem mi, ki bi naj bili neresni, vemo za prave rešitve.

Kar ekonomisti učijo, še zdaleč ni nepomembno. Od verodostojnih ekonomistov se sicer pričakuje, da bodo znali prepričljivo opredeliti vzroke za sedanjo krizo in pokazati pot iz nje, pa žal tega niso spodobni storiti. Krizo namreč razlagajo zelo različno, pri čemer jih je mogoče razvrstiti v dve veliki skupini: neoliberalce in tiste, ki neoliberalizma ne sprejemajo. Obe skupini se lahko pohvalita z nadvse uglednimi raziskovalci, tudi takimi, ki so za svoje raziskovalno delo prejeli Nobelovo nagrado. Slednje lahko razumemo tudi tako, da imajo raziskovalni dosežki v ekonomiji neredko omejeno uporabnost, in tako kaže jemati tudi rezultate, ki jih je Masten dobil ob vrednotenju obeh skupin ekonomistov.

Ne le, da niso vedno uporabni, včasih se raziskovalne dosežke ekonomistov tudi zlorablja. Lep primer tega je, kako v Sloveniji v praksi uveljavljamo ideje neoliberalizma. Za očeta te paradigme velja ekonomist M. Friedman, ki je v prvem obdobju svojega raziskovalnega dela, ko so ga vlade spraševale, čemu dati prednost v ekonomski politiki, redno dajal tri odgovore: privatizacija, privatizacija in privatizacija. To je tudi osrednja mantra naših neoliberalnih ekonomistov, ki jo zavzeto propagirajo že deset let. »V zadnjem desetletju svojega življenja,« citiram navedbe časnika Finance z dne 5. oktobra 2012, »je Friedman svoj odgovor na vprašanje, kaj mora država storiti, spremenil: uveljaviti vladavino prava, uveljaviti vladavino prava in uveljaviti vladavino prava.« To kasnejšo usmeritev očeta neoliberalizma so njegovi slovenski oboževalci povsem prezrli; če bi jo namreč enako uspešno propagirali, kot so se in se še zavzemajo za privatizacijo, kriza v Sloveniji ne bi imela tako ostrega zobovja.

Naj se vrnem k delitvi ekonomistov na resne in neresne. Spominja namreč na delitev, ki so jo v času prve Janševe vlade že uporabljati nekateri mlajši ekonomisti (Mićo Mrkaić na primer), po kateri so nekateri ekonomisti »pravi«, drugi pa zato »nepravi«. Precej bolj smiselna od teh je že omenjena delitev na »neoliberalce« in njihove nasprotnike; za znaten del slednjih bi lahko vsaj pogojno uporabili oznako »levi«, in v tem primeru so neoliberalci pogojno »desni« ekonomisti. O tem, kakšna je razlika med neoliberalno in levo ekonomsko paradigmo, kakor jo sam dojemam, pa naslednje. Najprej o njuni podobnosti: obe razumeta trg kot učinkovito obliko delovanja gospodarstva. Razlike med njima pa so predvsem vezane na vlogo države. Levi se zavzemamo za etično in učinkovito upravljanje države – njena skrb naj bodo predvsem učinkovit pravni red, splošni gospodarski in družbeni razvoj ter skrb za enake možnosti državljanov –, desni pa stavijo na »vitko« državo, ki naj se prednostno ukvarja s pravnim redom in varnostjo države. Še en v realnosti zapažen vidik razlikovanja med levimi in desnimi ekonomisti je aktualen: za leve je poslanstvo države zadovoljevati interese večine državljanov, po mnenju desnih naj bi država prednostno zadovoljevala interese kapitala in šele posredno tudi interese večine.

V ekonomski politiki držav prevladuje neoliberalna paradigma. Menim, da je v razmerah hitrega tehnološkega razvoja in vse večje družbene soodvisnosti neprimerna, in jo štejem za temeljni vzrok krize, v katero je zabredel svet. Kriza bo tudi vse globlja, če se ne bo po zgledu skandinavskih držav smeleje uveljavljalo usmeritev leve paradigme. Za nas Slovence je neoliberalizem še posebno poguben. Aktivno smo ga namreč začeli prakticirati po nastopu prve Janševe vlade leta 2004, pri čemer smo ravnali povsem v nasprotju s poslednjimi priporočili njegovega očeta (vladavina prava). Rezultati se kažejo tako, da je majhen del Slovencev pretežno koruptivno obogatel in ta manjšina je svoje bogastvo v velikem delu poskrila v davčnih oazah, sočasno pa smo konkurenčnost gospodarstva tako oslabili, da to že resno ogroža socialno varnost velikega dela prebivalstva. Slovenija torej bolj kot vse drugo potrebuje spremembo v politiki upravljanja države, ki se bo odrazila v opustitvi neoliberalnih usmeritev v korist takih, ki podpirajo interese večine državljanov. Kratkoročno naj se to odrazi tudi v opustitvi sistemskih sprememb, ki še naprej podpirajo plenjenje skupnega premoženja, med njimi pa sta, po oceni »resnih« ekonomistov, tudi slaba banka ter državni holding.

Po kriteriju »neoliberalni« in »levi« ekonomisti je mogoče dovolj nedvoumno razvrstiti imena, za katera je Masten ugotovil, da naj bi bili resni oziroma neresni ekonomisti. Za vse, ki jih je uvrstil med »resne«, namreč ugotavljam, da jih lahko brez večjih zadržkov opredelim za leve, vsi njegovi »neresni« pa so med osrednjimi nosilci neoliberalne miselnosti v Sloveniji.

Kako sam vrednotim neoliberalizem in njegove slovenske protagoniste, sem že povedal. Dodam naj še, kako ocenjujem leve ekonomiste iz Mastenovega nabora. Najprej o Mencingerju. Bil je podpredsednik v prvi vladi samostojne Slovenije, sam pa sem takrat kot človek iz gospodarstva imel priložnost z njim sodelovati. Sodelovanje je bilo plodno, predvsem zato, ker Mencinger zna poslušati in ravnati po zdravi kmečki pameti. Ribnikar je kot član sveta BS odločilno prispeval k učinkoviti denarni osamosvojitvi Slovenije in prvi veliki sanaciji bančnega sistema. Gaspari je bil guverner BS v letih, ko je Slovenija zelo uspešno vodila priprave na prevzem evra in v tem tudi dosegla vzoren uspeh. Bole se ves čas ukvarja z makroekonomskimi analizami, te njegove dosežke pa je ekonomska politika do nedavnega koristno uporabljala. Skratka, ekonomisti, ki jih Masten uvršča v skupino s skromnimi raziskovalnimi dosežki, so s svojimi idejami in drugimi aktivnostmi veliko prispevali, da je Slovenija vse do pred nekaj leti veljala za zgodbo o uspehu. Danes je z njo povsem drugače, v nemajhni meri zato, ker je politika vladno krmilo po letu 2004 v velikem delu usmerjala na način, kot učijo ekonomisti z velikim številom objav. Spričo povedanega smo lahko zadovoljni, da imamo predsednika države, ki zna ločevati med bolj ali manj verodostojnimi ekonomisti in je zato tudi pri ocenjevanju zakona o slabi banki prednostno prisluhnil »resnim« ekonomistom, kakor jih je sam poimenoval.

Andrej Cetinski, Ljubljana