Nina Vodopivec

Naša skupna izkušnja v odnosu do kapitalskega sistema preoblikovanja in izkoriščanja, v katerem smo se znašli, je osnova za skupni boj. Antropologinja sedi vzravnano, a rahlo nagnjena naprej: »Rehabilitirajmo solidarnost!« Opozarja, da je danes le še kapital tisti s pravicami. »Na mestu je vprašanje, ali je državi v interesu imeti kritične, razmišljujoče posameznike.«

Predana je zgodbam, vsaki v njeni posebnosti. Zavezana je razkrivanju mehanizmov v službi kapitala, ki so v ozadju vseh naših zgodb.

Doktorirala sem iz socialnih spominov tekstilnih delavk in delavcev. Izhajala sem iz tako imenovane postsocialistične tranzicije.

Prav to sem problematizirala. Besedo vsi ponavljamo, a ne reflektiramo, kaj prinaša. Ne gre za evolucijski prehod od ene stopnje v drugo. Ne gre za popoln prelom. Ne moremo razmišljati o kopiranju sistema z zahoda, ki se ga preprosto prestavi v slovenski prostor. Vsakršno preoblikovanje in vsi recepti so postavljeni v naše institucionalno okolje. Ob vsakem prelomu je treba razmišljati o kontinuitetah. Zato sem izbrala industrijske delavce. Znotraj socialističnega sistema so bili glavni akterji modernizacijskega scenarija. V postsocialističnem času pa so obveljali za najbolj zaostalo populacijo, ki mora izginiti. Postsocialistična tranzicijska govorica se je prepletala z deindustrializacijo in procesi postfordizma, ki so potekali na zahodu. Vprašala sem se, kako so se ti procesi predstavljali v javnosti. Kot antropologinja sem se zato veliko pogovarjala z delavci.

Industrijski delavci in delavke so me začeli zanimati leta 1999, ko sem po diplomi delala na tekstilnem oddelku v tehniškem muzeju v Bistri. Veliko so nas klicali iz tovarn, ki so propadale. Muzejem so želeli prepustiti stroje, ki so jih razumeli kot vrednost. Stroji so prišli v muzej. Kam pa so šli delavci? Poskušala sem postaviti manjšo razstavo, na kateri bi delavci govorili o svojem življenju. Zdelo se mi je, da pri razumevanju delavcev manjka življenjski kontekst. Za stroji delajo ljudje. Kako, da jih ne vidimo?

Veliko sem se pogovarjala z ljudmi in se za kratek čas zaposlila v predilnici Litija, kjer sem poskušala raziskati, kako se reorganizacije industrijskega dela kažejo v proizvodnji. Zanimalo me je, kako delavci doživljajo spremembe. Družbenim pričakovanjem in načinu njihovega obravnavanja posvečamo premalo pozornosti. Ukvarjamo se samo z makroekonomijo. Zato je antropologija dobrodošla. Usmeri se na vsakdanje življenje v majhnem okolju. Zelo učinkovito lahko pokaže prepad med različnimi pričakovanji, ideali in pisanimi realnostmi. Raziskavo sem delala pet, šest let in s temi vprašanji se ukvarjam še danes. Ne zanimajo me samo delovni prostori, spreminjanje socialističnih tovarn v postsocialistična podjetja, ampak medsebojna prepletenost različnih politik. Tako je v življenju, politike različnih področij se prepletajo. Treba je gledati na posameznika in opazovati, kakšno je njegovo mesto znotraj različnih politik in govoric. S kakšnimi stiskami in problemi se sooča? Socialni spomini so zelo bogati. Vprašanja oblikovanja preteklosti se nenehno prepletajo s sodobnim doživljanjem različnih prestrukturiranj.

Ob stiku z delavkami in delavci me je osebno prizadelo, kako se je začelo govoriti o njih. Skupaj s preteklostjo smo jih popolnoma izbrisali. Industrijski delavci so postali historični anahronizmi, ki morajo izumreti. Marsikomu se je zdelo, da mora povedati svojo zgodbo in svojo izkušnjo posredovati drugim. To me je spodbudilo. Za statistikami o propadu Mure in podobnih tovarn so zelo različne življenjske zgodbe tisočev ljudi, ki so izgubili delo.

Mene je najprej zanimalo, kaj so te spremembe prinesle generaciji teh delavk. V socialistični preteklosti je bilo pomembno, da si bil priden in delaven, in imel si delo in lahko si ostal v službi vse življenje. Delavke, s katerimi sem se pogovarjala, niso mogle razumeti, zakaj so izgubile delo. Bile so vendar pridne in delavne, in kar so same največkrat, zanimivo, poudarile, niso bile skoraj nikoli na bolniški. Pogovarjala sem se s psihologinjo v psihiatrični bolnišnici v Ormožu, kamor so v devetdesetih prišle številne odpuščene delavke Mure. Opozorila me je na njihov kolektivni šok. Niso razumele. Kaj so naredile narobe? Zakaj so kar naenkrat odpuščene in zakaj so bile odpuščene na tak način? Bile so družbeno stigmatizirane. Način, kako se odpušča, negotovost, govorice, vse to prispeva k šoku. Odraščale so v drugačni ideologiji, ki so jo ponotranjile. Niso prepoznale, da jih je posrkalo v globoko depresijo. Ljudje so prišli k zdravniku, ker niso mogli spati, bolele so jih roke in noge, bili so neprestano utrujeni. A o tem ne govorimo.

Za njimi pridejo mlajše generacije. Ideja, ki so jo tudi te delavke ponavljale svojim otrokom, je bila: »Uči se, uči, da ne boš šel delat tako kot jaz.« Zgodbe delavcev, ki s ponosom govorijo o času, ko so bili del modernizacijskega scenarija, je treba brati tudi v sodobnem kontekstu sprememb. Biti industrijski delavec tudi v preteklosti ni bilo vedno povsem rožnato. Bilo je družbeno zaznamovano. Že v šestdesetih, sedemdesetih letih sta izobraževanje in družbena mobilnost postajala vse večja vrednota. Delavke so to sporočilo želele predati otrokom. Treba se je učiti, biti priden in delaven in dobil boš službo. Če se boš izkazal in boš priden, boš v tej službi ostal.

A nato se je zgodil preskok. Kar smo se učili, ne velja več. Ljudje pridno diplomirajo, ampak kakšna služba, lepo prosim! Obstaja blazen prepad med tem, kar smo se učili, in realnostjo, ki jo živimo. Že vnaprej je jasno, da bo dobiti službo velik problem. Ko boš v službi, pa boš moral biti ves čas mobilen, aktiven in na preži, kako investirati v tak ali drugačen kapital, da boš lahko napredoval, uspel. Imeti eno trdno identiteto, ki prinaša tudi pripadnost podjetju, je vse bolj zastarel koncept.

Večjo vrednost ima le določeni posameznik. Tisti, ki ustreza idejam nove dobe. To je posameznik sodobne, postsocialistične neoliberalne modernizacijske govorice. Slovenija v tej postsocialistični transformaciji ni edina, a imamo specifike. Prehod iz družbene odgovornosti v samoodgovornost kapitalističnega časa se utemeljuje v tej postsocialistični kritiki, a hkrati gre za globalna ekonomska preoblikovanja. Lokalne zgodbe je tako treba zajeti v njihovi lokalni specifičnosti, razumeti pa jih moramo tudi v okviru globalnih preoblikovanj. Transformativna moč trga se izkaže za najmočnejšo v postsocialističnih družbah, kjer se je zahtevalo, da se ljudje naučijo tudi obnašati drugače. Socialistični otroci naj bi postali postsocialistični samoodgovorni individuumi.

Skozi zgodbe ljudje osmišljamo družbenost, svet, v katerem živimo, in svoj položaj v njem. Danes se to zgodbo pripoveduje zelo enoznačno in na en sam način. Mnogi problemi ostajajo nepripoznani ali pa so predstavljeni popolnoma izkrivljeno. Odpreti je treba prostor za alternativne zgodbe. Brez tega so kolektivne stiske zgolj problem posameznikov, ki jih družba ne prepozna kot svoj problem. Pri študijah razreda vedno bolj raziskujemo reprezentacije industrijskega delavstva. Gopniki v Rusiji, chavs v Veliki Britaniji, white trash v ZDA. Beli delavski razred je pasiven, apatičen, marginaliziran, reven. Te slike je treba razbijati. V zadnjih desetih letih sem naletela na niz problemov, ki niso bili javno pripoznani in poimenovani.

Najbolje jih pokažejo osebne zgodbe ljudi. Skozi njih vidimo, kako se kaže kolektivno zaznamovana usoda ljudi. Mene zanima vprašanje industrijskega delavca v Sloveniji in njegove reprezentacije. Kaj se z njimi dogaja? Kam so izginili? Kje so brezposelni? Vprašanje zdravja pri obojih. Danes se ne problematizira poklicnih bolezni. Razen azbestoze v Sloveniji poklicne bolezni niso pripoznane.

Pa so na primer v tekstilni industriji številne delavke zaznamovane s kostno-mišičnimi obolenji. Šokirale so me te zgodbe. Taka je na primer zgodba mlade tekstilne delavke s sindromom okleščenega karpalnega živca. Zaradi povečane intenzivnosti dela je problem odmišljala, dokler ni zaradi hude poškodbe morala na operacijo. Po vrnitvi na delo so jo postavili na isto delovno mesto. Vodstvo in zdravniki so jo obravnavali, kot da je lena in se rada pritožuje. To ni neobičajno. Pogosto se poklicne bolezni razume kot del družbenega naturalizma. Naravno je, da tako pač je. Pri njej se je bolezen širila. Sedaj ima poškodovano celotno levo stran telesa. V času kolektivnih odpuščanj v Muri je izgubila delovno mesto in je danes težje zaposljiva. Je aktivna iskalka dela na odkritem in skritem trgu dela. Znati mora investirati v različne oblike kapitala, da ne bo predstavljena v družbi le kot breme in parazit.

Vprašanje je, kako ga v različnih obdobjih mislimo, kako je družbeno institucionalizirano. V sodobnem času se je individualizacija prepletla z ekonomsko govorico. Poudarek je v celoti na posamezniku, kar izhaja iz neoliberalne kritike države blaginje. Posameznik naj bi bil samostojen, odgovoren in svobodno razmišljajoč. Dejansko pa gre za mehanizme, s katerimi posamezniki ponotranjimo družbeni sistem nadzora. Posamezniku se pripisuje izredno moč, ki temelji na ideji racionalnega subjekta, ki ima vedno možnost racionalne izbire in ni nujno družbeno zaznamovan. Sprenevedamo se, da imamo vsi enaka izhodišča in štartne pozicije, kot da ne bi nikoli slišali za družbeno umeščenost. To služi krepitvi ekonomistične govorice, ki jo podpira menedžerska retorika. Ta je penetrirala v vse ravni družbenosti.

Na drugi strani se molči o tem, kaj prinaša s sabo. Od Karla Polanyija naprej je jasno, da je ekonomija družbeno umeščena, da je sestavni del družbenih razmerij. Danes se jo reducira na makroekonomske statistike in matematične enačbe. Ko se srečamo z resnimi družbenimi problemi, se pokliče ekonomiste, da jih razložijo. Ekonomiste se sprašuje za rešitev, za razlago in za izhod. Drugi družboslovci in humanisti se skoraj ne oglašajo več.

Gre za paradigmo samoodgovornosti. Kolektivno zaznamovane usode se kažejo kot individualne zgodbe ljudi. Individualizem je v tem kontekstu problematičen, saj je institucionaliziran. Bili naj bi racionalni subjekti, ki se sami odločamo. Pred sabo imamo racionalno izbiro. Odmisli pa se, da smo del družbe, ki določa naše mesto. V govorici menedžerjev je brezposelnost stvar odločitve posameznika. Narediti moramo le preklop v glavi in se odločiti za drugačno pot. Dimenzija družbenosti je popolnoma izginila iz takšnih razmišljanj. Vednost, ki je zaznamovala sodobni čas, je menedžerska. Skrajno smo kritični do socialističnega obdobja, v katerem smo govorili o oblikah družbenega samoupravljanja. Z menedžersko govorico smo pristali na to, da sami upravljamo z vsem. V to verjamemo. Samopodjetniškost v tem smislu pomeni, da moramo organizirati sami sebe.

Tečaji in izobraževanja za brezposelne so problematični tudi zaradi načina, kako ljudi obravnavajo. Lahko gre za dobronamerne strategije, a način, kako naslavljajo posameznika in kako ga portretirajo, je skrajno žaljiv. Posameznika obravnavajo kot otroka, ki ga je treba naučiti najbolj osnovnih reči. Petdesetletne tekstilne delavke se je učilo, kako se lepo oblačiti. Delavke, ki so delale v tekstilni industriji! To je žaljivo. Na človeški, osebni ravni je ponižujoče do ljudi, ki so družbeno že tako ali tako marginalizirani in so zaradi tega v zadregi. Mit, da smo ljudje radi doma in nič ne delamo in da samo razvijamo načine, kako bi se osvobodili dela, je popolnoma zgrešen. Delo daje ljudem občutek, da so družbeno koristni. Družbenost pa je tisto, kar nas kot posameznike ključno zaznamuje. Tega ne smemo pozabiti.

Na drugi strani pa je v tej paternalistični, pokroviteljski drži povzeta menedžerska govorica, ki poskuša preko teh izobraževanj in tečajev oblikovati nove subjekte. Subjekte, ki ustrezajo novi tržni racionalnosti mobilnosti, večne prilagodljivosti, konkurenčnosti in učinkovitosti.

Govori se o trdih in mehkih veščinah. Trde so posameznikova strokovna znanja, ki naj bi se jih skozi vseživljenjsko izobraževanje stalno nadgrajevalo. A te danes niso več v ospredju. Pomembne so mehke veščine: kakšen si kot človek. Ni več v ospredju, kako opravljaš svoje delo na delovnem mestu, ampak se govori o osebnem brandingu.

Vidika sta dva. Materialni in simbolni, kulturni. Z ekonomskim preoblikovanjem in ekonomsko prerazporeditvijo pride do tega, da ljudje nimajo službe, imajo pa problem, kako preživeti. Na simbolni in kulturni ravni se s tem te ljudi vrže pod določeno družbeno stigmo. Brezposelni so. Danes niti ti ne obstajajo več. Obstajajo le še aktivni iskalci zaposlitve. Le oni so za družbo sprejemljivi. Neprestano je treba dokazovati svojo aktivnost. Drugače si in boš obravnavan kot odvisen in parazitski, pasiven in apatičen.

Industrijski delavci, ki so že tako ali tako predstavljeni negativno, so s tem še dodatno stigmatizirani.

Morda gre tu pogledati, kako pripovedujemo zgodbe. Enostavne, prevladujoče zgodbe ne prenesejo anomalij. Zato je bilo tudi ob izbrisu za mnoge pomembno, da se je o njihovih zgodbah govorilo. A koliko let je trajalo, da so nevidni postali vidni! Nevidni delavci naslavljajo podobno vprašanje: kako nevidnost spreminjati v vidnost. A poglejmo, kaj se hkrati dogaja. Delavci so na koncu vedno potisnjeni v stereotipe. Postali so vidni, ampak vidni so kot žrtve, kot pasivni in apatični posamezniki. Niso pa postali vidni mehanizmi, ki so te žrtve ustvarili. Nujno je pripovedovati in narediti slišane zgodbe vseh, ki so utišani ali preslišani. Vsi moramo pripovedovati zgodbe. Konec koncev se s tem umeščamo v družbo, oblikujemo svoje življenje, svoje identitete. Paziti moramo le, da se pri tem ne zatečemo v enoznačnost. Zgodbe, doživljanja so različna, protislovij je polno. Neprestano se tre med družbenimi pričakovanji, realnostjo, družbenimi ideali in vsakdanjim manevriranjem ljudi. Družbena pravičnosti ni nikoli odvisna le od ekonomskih prestrukturiranj in ravnovesij, pomembne so tudi javna pripoznanost in javna reprezentacija ter politična emancipacija.

Pravice so najprej kot besedo zamenjali privilegiji, ki jih je treba upravičiti, sedaj so to javni transferji. V ospredju je kapital. Po eni strani smo vsi posamezniki, a ne vidi se, da sta delavec in menedžer v različnih položajih. Ne zanima nas več človek, zanima nas kapital. Vse se meri po ekonomski storilnosti. Kaj se splača.

Borim se z izredno užaloščenostjo, obupom in jezo. Ljudje smo družbena bitja. Mi smo tisti, ki ustvarjamo kapital. Dvomim, da menedžerji v svojih osebnih svetovih doživljajo vse samo prek kapitalske vrednosti.

Kapitalizem gotovo ni en sam enovit sistem. Imamo pozitivne zgodbe tako v lokalnih, regionalnih, nacionalnih kot transnacionalnih okvirjih in preoblikovanjih. Ideja je, da bo pameten kapitalist vedel, da mu le stabilno okolje dolgoročno prinaša dobiček. Hkrati so oblike dobička zelo različne: ni le direkten in finančen.

Obstaja tudi še druga stran: vse bolj opažam vse širšo razpravo o solidarnosti. Rehabilitirajmo solidarnost. Govorimo o transnacionalni solidarnosti. Opozarjamo na problematičnost delitev. Če se bomo še naprej delili na industrijske in neindustrijske delavce ter na prvi in tretji svet, bodo problemi ostali. Ob tem moramo paziti, da ne uniformiramo vseh v eno zgodbo. Ujeti moramo specifike, zgodovinska ozadja, lokalna doživljanja, a hkrati zajeti te transnacionalne, globalne tendence in oblike rezistenčnih bojev ter razvoj različnih alternativ.

Slovenska zgodba je zelo odvisna od privatizacij in kako so te potekale, od podjetniških preoblikovanj, kako se je to zgodovinsko odvijalo na nacionalni ravni. To proučuje dr. Aleksander Lorenčič, ki je dobro izpostavil problematičnost takšnih preoblikovanj v gospodarstvu, na katera so nekateri opozarjali tudi že v devetdesetih letih, a se ni nič ukrenilo.

Izjemno pozitivno se mi tudi zdi, da se vse bolj kritično opozarja in kaže alternative portretiranju različnih družbenih problemov in stereotipnemu predstavljanju družbenih skupin. Odpira se prostor, da so mogoče tudi druge poti. Teh je veliko, sploh če pogledamo širše: ne le v Sloveniji in ne le v času vsesplošne evropske krize v Grčiji in Španiji, tudi Južna Amerika je izjemno bogata z zgodbami družbenih alternativ.

Izredno pomembna je hitrost sprememb, na katero je opozarjal že omenjeni Karl Polanyi v kontekstu 19. stoletja. Če se spremembe odvijajo prehitro, zmanjka časa za preoblikovanje drugih institucionalnih okvirjev. Spremembe tu so se zgodile zelo hitro. Četudi ekonomisti ves čas govorijo, da je bila slovenska transformacija iz postsocialističnega v kapitalistični sistem gradualna. Na družbeni ravni in na ravni družbenih pričakovanj, norm in idealov je bila zelo hitra.

Pred kratkim sem delala raziskavo o vključenosti globalnega učenja v osnovnošolski in srednješolski sistem. Najprej se je izpostavilo vprašanje, kako nekaj predstavimo: v soodvisnosti, medsebojni prepletenosti ali kot gola dejstva, ki jih samo nizamo in se jih učimo na pamet. Učitelji kot velik problem izpostavljajo premalo časa, ki bi ga lahko namenili za kritično razmišljanje. Na to jih opozarjajo tudi otroci sami. Preberejo novico, o kateri bi se radi pogovarjali, ker čutijo neko stisko in konflikt, a ni časa. Včasih učiteljem zmanjkajo tudi spretnosti, kako pogovor voditi, izpeljati. Tega se ne učimo. Vprašanje je na mestu: je državi danes v interesu imeti kritične, razmišljujoče posameznike? Si želi, da bi bil tak posameznik družbeni ideal?

Vedeti moramo, da je ekonomija sestavni del družbenega. Izvzemanje ekonomije iz družbenega in družbenih razmerij kritizirajo tudi številni ekonomisti. Skrbi me, da govorimo skoraj zgolj o ekonomski realnosti v materialnem smislu, o ekonomski prerazdelitvi. Simbolno in kulturno je pozabljeno. Zanimivo debato o tem je sprožila ameriška filozofinja Nancy Fraser, ki je izpostavila, da ne moremo problematizirati družbene izključenosti, če ne mislimo obojega. Profesorica Fraser je sicer problematizirala prehod od politik distribucije povojne dobe k sodobnim politikam prepoznavanja, k osredotočanju na vprašanja multikulturnosti in identitetnih modelov.

Kulturne in identitetne politike naj bi razcvet doživele predvsem ob osamosvajanju postsocialističnih držav, ko so se politike pričele ukvarjati z etnično kulturo in nacionalno identiteto, ob tem pa so pozabile na revščino in ekonomsko izključenost. Vendar moramo vedeti, da so bili po drugi svetovni vojni ekonomski opisi družbe veliko bolj družbeno kontekstualizirani. Profesorica Fraser opozarja, da morajo poleg ekonomske prerazdelitve obstajati tudi družbeno pripoznanje in vključitev ter nenazadnje zastopanost. Samo govor o razredu in materialni neenakosti ne zadošča. Pozabljamo na pomen kulturno-simbolne vpisanosti v prostor.

Sem. A sem drugačna delavka. Ko govorimo o solidarnosti in solidarnostnih bojih, je nujno pokazati, kako smo vsi ljudje na neki način proizvajalci. Delimo podobnosti. In vpeti smo v iste mehanizme izkoriščanja v ozadju. Naše zgodbe so različne, a imamo skupno. Gre za skupni boj za solidarnost. Ujet je v odkrivanju mehanizmov ekonomskih neenakosti, njegov ključni del pa mora biti opozarjanje na kulturne in simbolne zaznamovanosti.

Ki smo jo zreducirali na matematične enačbe.

To je lahko sijajna strategija in manipulacija. Na dolgi rok je seveda uničevalna. Do česa lahko »konkurenčnost« pripelje v tovarni? Do tega, da so vsi na vse ljubosumni in so neprestano na preži, kaj bo kdo komu naredil. To pospešuje osebne krize in spodjeda skupinsko zavzetost. Znotraj menedžerskega razmisleka lahko to deluje kot »drug drugemu volk«, a če govorimo o stabilizaciji okolja, dolgoročno to ne more biti niti v interesu kapitala. Vsekakor pa je to sredstvo manipulacije. S tem se vzpodbuja, da vsak še bolj skrbi le sam zase, drug drugega tožarimo, se izločamo z govoricami...

Poznam zgodbo Mure in kako je zaznamovala lokalni prostor. Če gre za podjetje v majhnem kraju, se odnosi med zaposlenimi zelo pogosto prenašajo v okolje, kjer se vsi poznajo in srečujejo. Konflikti, nesporazumi, strah, strah pred mobingom, strah pred družbenim izključevanjem delujejo zelo razpršeno. Nič ne deluje samo na enem nivoju. Zato je nujno videti prepletenost implementiranja politik na različnih nivojih.

Danes je kapital pred človekom. Kapital je tisti, ki ima pravice. Ne govori se več o pravicah človeka. Svobodo razumemo kot politično svobodo, svobodo na volitvah, kolikor izbire pač imamo na njih. Politične pravice so primarne. Pozabljamo pa na ekonomske in socialne, na zdravstvene pravice. Pet let sem delala raziskavo, a vendar sem se šele pred kratkim zavedela, kako sem se tudi sama ujela v ekonomsko miselnost. Verjela sem, da je med drugim velik problem tekstilne industrije velika bremenitev zaradi bolniških odsotnosti. Pristala sem na to. Nisem se vprašala, kaj je razlog temu, četudi sem tam, pa čeprav kratek čas, delala tudi sama. To lepo kaže, kako močno te govorice vdrejo v vse nas. Mislimo, da lahko nekaj reflektiramo, se ustavimo, raziskujemo, a v resnici smo prepleteni in zaznamovani s temi družbenimi samoumevnostmi, ki nam kažejo določene družbene zaznamovanosti kot samoumevne.

Šele pred štirimi leti sem se začela bolj poglobljeno vpraševati, kaj pomeni, da je toliko bolniških v tekstilni industriji. Zakaj je s prestrukturiranjem, in s krizo še dodatno, vse več obolelosti? Zdravniki dela opozarjajo, da delavci zaradi strahu pred odpovedjo, zaradi negotovosti, zaradi intenzifikacije dela, zaradi vse večje prekarnosti ostajajo na delovnem mestu tudi, ko so bolni. O psihofizičnih posledicah prestrukturiranj ne govorimo. Pa gre za človeška življenja. Vse več je smrtnih nevarnosti, vedno več je smrtnih primerov, vse več je globokih depresij. Ko razmišljamo o regiji, ki jo pesti kolektivna globoka depresija, obsojajoče karamo, češ, zakaj ne gredo ljudje na zavod za zaposlovanje po novo službo. Ne vprašamo se, kaj so ozadja, zakaj je tako. Te ljudi samo krivimo.

Pravica je zelo zaznamovana beseda. Kapital je na prvem mestu. Ne postavlja se ga pod vprašaj. Morda smo celo že tako daleč, da se kapital niti ne povezuje več s pravicami, ki jih ima. Je kot bog.

Do določene mere, bi rekla, se tega zavedamo, in delno to navdaja z obupom, cinizmom in apatijo, v veliki meri pa se tega ne zavedamo, tega ne reflektiramo, in tu je potrebno, da se od časa do časa vendarle ustavimo in se vprašamo, kakšen jezik uporabljamo. A prisotno je tudi zavedanje, ki je aktivno. Želimo nekaj spremeniti.

Individualne zgodbe so tu ključne. Izpovedane in nato povezane s podobnimi zgodbami, skozi katere se prepozna vzorec. Hkrati se ne smemo osredotočati na ljudi kot žrtve, ampak mora biti glavnina pozornosti posvečena mehanizmom, ki so zadaj.

Razvojne politike so problematične ravno v tem. Pomembno je razmisliti o globalnih neenakostih, o tem, da jih produciramo vsi, ko nosimo oblačila, nastala v izkoriščevalskih conah na Kitajskem ali v Bangladešu. Nevede globalna neravnovesja s tem reproduciramo in podpiramo vsak dan. A le s tem, da se kot potrošniki v imenu potrošništva borimo za proizvajalce v tretjem svetu, tudi ne moremo graditi prave solidarnosti! Alternative se ne morejo kazati le v smislu reflektiranih odgovornih potrošnikov z »globalnega severa«. Na severu so potrošniki, na jugu proizvajalci. To je izjemno problematično.

Misliti moramo mehanizme v ozadju, ki imajo skupni imenovalec in so si mnogokje podobni. Ko bomo začeli razmišljati o tem, ko bomo prepoznali mehanizme transnacionalnih ekonomskih preoblikovanj, bomo lahko oblikovali solidarnost.

S tem neposredno udarimo ob vprašanje pravice kapitala. Ob strukturna preoblikovanja v imenu kapitala, ob mednarodne organizacije, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovinska organizacija in politike nacionalnih držav. Spremembe prihajajo skozi ukrepe držav, ne glede na ključni pomen mednarodnih institucij. Treba je gledati v okviru razmerij moči in različnih interesov. Ne razumem, zakaj ni problematično, da ima primarno vlogo kapital, nesprejemljivo pa je, če ima primarno vlogo država. Ujeti smo v stare interpretacije, da je vse narobe, ker naj bi bili gospodarstveniki nekdaj pod vplivom politikov. Nikomur pa se ne zdi problematično, da so politiki pod vplivom gospodarstvenikov in kapitalskih interesov.