V zadnjih dveh stoletjih so se Slovenci izseljevali iz krajev, ki so ozemeljsko pripadali različnim državam, Avstriji, Italiji, Madžarski, Jugoslaviji; šele zadnji dve desetletji Slovenci zapuščajo Slovenijo. V desetletjih pred prvo svetovno vojno je bil izseljenski val usmerjen v Združene države Amerike, deloma tudi v nemške dežele in Egipt, nekaj tudi v Južno Ameriko (Argentina, Brazilija). Ocenjujejo, da je tedaj odšlo okoli 300.000 oseb. Drugi val izseljevanja nas je zajel zaradi gospodarske krize med obema vojnama, ko je odšlo s trebuhom za kruhom okoli 100.000 Slovencev, zlasti v Francijo, Belgijo, Nizozemsko in Nemčijo. V 20. stoletju so sicer prevladovali politični razlogi izseljevanja.
Prisilne migracije so se dogajale med prvo in drugo svetovno vojno, po letu 1945 bežijo v svet politični begunci premagane strani, zlasti v Argentino, Avstralijo in Kanado. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so odhajali ekonomski emigranti v razvite zahodnoevropske države. Nekako tedaj se je začel tudi t.i. beg možganov, izseljevanje izobražencev, pri katerih so se ekonomski razlogi prepletali z drugimi okoliščinami. In danes je izseljevanje spet aktualno.
V obdobju med obema vojnama so se množično izseljevali slovenski Primorci z ozemlja pod italijansko oblastjo.
Izseljevanje v Ameriko.
Iz Avstrije se v zadnjih letih največ ljudi izseli v tuje kraje. Natanko se ne ve, koliko jih ravno odide iz dežele, ali že številke, ki vlada ve zanje, so strašne za razmere v državi. Predlanskim se je izselilo čez 100.000 ljudi, vlani pa že nad 250.000. Iz konzularnega okraja Trst, odkoder gredo izključno le Slovenci in Hrvatje, se izseli vsako leto nad 15.000 ljudi. Večji del izseljencev je kmetovavcev. Slab zaslužek jih podi v tuje kraje. Ljudstvo se živi večinoma s sadjem, koruzo, fižolom in krompirjem. Avstrijci, ki delajo po Združenih državah, pošljejo vsako leto najmanj 50 milijonov kron domov. Kakšen krajcar se res vjame, a mnogo jih pride nazaj skvarjenih na duši in na telesu!
Domoljub, 5. maja 1904
Iz Beneške Slovenije.
V Ameriko. Dan za dnevom že dolgo vrsto let, kakor tice selivke pred zimo, gredo preko Vidma v Ameriko vsakojaki Slovani – Poljaki, Slovaki, Rusini, Srbi, Hrvatje, Slovenci, da ne govorim o Ogrih. Zanimivo jih je opazovati in poslušati, ne da bi jim prišlo na misel, da jih Sloven posluša. Celo knjigo bi človek spisal o njih in o vsakojakih neprilikah, ki se jim gode na potu. In pa kako knjigo! »Sunt lacriymae rerum!«"
K tej tužni človeški reki, ki se v mrak in bedo zavita vali skozi neznane dežele v negotovo bodočnost, se je ravnokar pridružilo kakih 50 beneških Slovencev. Iskat gredo seveda sreče; toda le začasno, z nado namreč, da se povrnejo domu v dveh ali treh letih, če Bog da, zdravi, veseli in – kdo ve da ne? – po amerikansko bogati! Bog daj srečo in dobro pamet!
Slovenec, 4. aprila 1908
Izseljeniško skrbstvo.
Dasi bi se dalo v domovini na razne načine omejiti brezposelnost, vendar se bodo ljudje več ali manj vedno selili v tujino za zaslužkom. Ti se ne smejo prepustiti samim sebi, temveč se jim mora pomagati. Toda bilo bi napačno, ako bi se vsa skrb hotela zvrniti na državo. Naša država stori, kolikor more. Toda privatna skrb za izseljence je bila do sedaj in je še skoro enaka ničli. Zato se veselimo, da so se v zadnjem času v domovini ustanovile razne organizacije za izseljence. (…) Naša društva naj ne bodo samo na papirju, ampak naj se zavzamejo za novodošle naše rojake. (…) To ni stvar samo posameznika, ampak je stvar skupnosti, nas vseh. S tem, da dobi izseljenec delo, še ni njegovo skrbstvo pri kraju. Malega človeka je treba prosvetno in gospodarsko in, če je mogoče, tudi versko organizirati. Izseljencu so potrebna prosvetna društva, v katerih se naj vrše poučna predavanja, domače igre, kjer naj dobi vsak izseljenec poučne knjige itd., dalje tamburaška, pevska, telovadna in športna društva. (…) Zato je pač želeti, da bi se Slovenci skupno kolonizirali. Treba je delati na to, da pridejo naši ljudje do lastne zemlje. Ta jim bo dala samostojnost in lepšo bodočnost. Na ta način bodo najlažje ohranili svoj jezik, svojo vero, svoje šege in navade. (…)
Koliko je nas? Nihče ne ve točno, koliko je nas Slovencev v Južni Ameriki. Nekateri trdijo, da najmanj 15.000, drugi zopet višje ali zopet manj. Nekdo je trdil, da je bilo samo v Braziliji pred 30 leti do 10.000 Slovencev. Nihče se ni zanje zmenil. Koliko je tam še od teh izseljencev, ne vemo. Tudi ne vemo, koliko je nas v Argentini. Večina je Primorcev iz Italije, toda eno leto sem prihajajo Slovenci iz Jugoslavije. Skoro ni ladje iz Srednje Evrope, ki ne bi nekaj Slovencev pripeljala. (...)
Za raznarodovanje posebna doklada. Italijanski prosvetni minister pripravlja ukaz, s katerim se bo določila italijanskim učiteljem v slovenskih in nemških krajih doklada za poitalijančevanje.
Pravičnost, kje si? Vsepovsod ob jugoslovanski meji gradi italijanska vlada vojašnice, vojaške ceste in trdnjave. Slovenskim posestnikom zemljo enostavno odvzema, pa te zemlje ne samo ne plača, ampak zahteva od bivših posestnikov, da plačujejo še naprej davek zanjo.
Vsi otroci morajo med fašiste. Prosvetni minister v Italiji zahteva, da vsi otroci obojnega spola pristopijo k fašistovski mladinski organizaciji Ballili. Ubožnim otrokom dajo črno uniformo zastonj.
Kraške šole. Italijanski profesor Risolo je priobčil v »Popolo d' Italia« članek, v katerem poudarja, da je na koncu leta 1927 izginila zadnja sled za slovenskim jezikom v ljudskih šolah na Krasu. Sramota za italijanski narod, kako rešuje šolsko vprašanje narodnih manjšin!
Izseljenec, Buenos Aires, 1. marca 1928
