V skrbi za osebo, ki bo sedla v letalo in poletela proti orkanu, pa sem se ponovno znašel pred televizorjem in takoj opazil, da je Sandy že postal breaking news in predmet obširnih razprav v situation rooms. Ta tendenca kričavih poročil, ki ciljajo zgolj na pridobivanje čim večjega števila gledalcev, je v meni sprožila odpor in vsadila dvom o dejanski nevarnosti orkana. Izklopil sem televizor, kmalu zatem pa sem iz Ljubljane od twitter prijatelja dobil sporočilo, da tudi on z družino leti orkanu naproti. @luka_valas mi preko twitterja daje vtis človeka s trdnim značajem in precejšnjo dozo cinizma, ki ga v Ameriki zelo pogrešam. Tudi Luka je do poročanja medijev skeptičen. V New York prihaja na maraton. Poslal sem mu priporočilo, naj zadevo spremlja na »accuweather.com«, kjer dajejo napovedi za vsako uro. Počutil sem se kot na trnih, ko sem z veliko gotovostjo obema potnikoma za nedeljo popoldne na JFK potrdil varen pristanek.
Spomini na Irene
V nedeljo dopoldne sem tvitnil: Sandy, oh, Sandy, za koga boš volil? Sandy je v poročilih agencij, na spletnih mestih in v on-line edicijah časopisov s prvega mesta izpodrinil predsedniške volitve. V medijski svet je prinesel nekoliko svežine. Premor med volilno kampanjo smo vsi potrebovali. Toda kako bo Sandy vplival na rezultat volitev, sem ugibal.
Komaj nekaj ur zatem, ko sta moja potnika pristala na JFK, so v New Yorku zaprli vsa letališča. Odpravil sem se na prvi obhod četrti. Pogovarjal sem se s trgovci, spraševal sem, kaj kupujejo ljudje. Na Upper West Side, v četrti, za katero sem kasneje ugotovil, da je najvišja točka na Manhattnu, ni bilo panike. Občasno je v trgovinah zmanjkalo vode, a le za toliko časa, da so iz skladišč prinesli nove zaloge. Na policah so se pojavile nove blagovne znamke steklenic s pitno vodo iz bizarnih držav. Pogled mi je zastal na vodi iz Islandije. Spomnil sem se izbruha vulkana. Ne, sem si rekel. Potem sem ugotovil, da je v vsej četrti zmanjkalo baterij. Ah, tako kot pred enim letom, ko so grozili z orkanom Irene! Med lanskimi štiridnevnimi počitnicami v hiši, v kateri je bilo približno ducat ljudi, smo podlegli psihozi ter dva dni porabili za nakupovanje vode, baterij, sveč, hrane... Potem je med našim spanjem prišel Irene in pometal na tla nekaj dreves. Naša hiša je začuda obdržala elektriko in internet. Vse okoli nas pa je bilo kot pogorišče. Ljudje so k nam prihajali celo na stranišče. Tudi New York se je zelo dobro pripravil na prihod Irene, orkan pa je mesto v glavnem obšel. Znesel se je nad severom države New York in New Hampshirom.
Ko sem vračam z obhoda, na stopnišču pred vrati srečam soseda, pravnika, ki se igra z otrokoma. Pripravljajo se na noč čarovnic. Hčerki imata pet in dve leti. Seana, ki je po rodu Avstralec, vprašam, kako se je oskrbel. Zareži se in pove, da ima še vedno dovolj zalog od lanskoletnega obiska orkana.
Vonj po oceanu
Ob pol treh ponoči mi @opica tvitne: »Je Sandy že v mestu?« Pošljem ji link za satelitsko spremljanje potovanja orkana. Sandy zamuja, potuje s komaj 24 kilometri na uro. Napoved je: dlje ko bo potoval nad Atlantikom, več moči bo pridobil. Topel zrak pregretega Atlantika se meša z dvema frontama zelo hladnega zraka. Satelitska slika Sandyja je postala podobna amorfnemu blobu. Ob kopno naj bi treščil na tisoč kilometrov širokem območju med Washingtonom in New Yorkom. Ko sem se končno odpravil spat, je v moji četrti New Yorka pihljal lahen vetrič. Do zdaj je Sandy zgolj medijski orkan, sem zapisal.
V ponedeljek dopoldne sem redakcijo prosil, da mi podaljša rok za oddajo poročila. Hotel sem se še enkrat prepričati o situaciji na ulicah. Na celotnem območju New Yorka so zaustavili delovanje podzemne železnice. Kot že pred letom dni, v pričakovanju orkana Irene, so vse vlake parkirali na proge, ki tečejo nad morsko gladino. Poleg varnosti potnikov moramo zaščititi drago opremo, je dejal župan Bloomberg, ki je v pričakovanju močnih sunkov vetra zaprl vse javne parke. Toda plastični trakovi, s katerimi so oblepili dohode do parkov, niso zadržali Newyorčanov. Do zadnjega trenutka so hoteli uživati v toplem jesenskem dnevu in prevetrenem zraku, ki je nad mesto prinašal vonj po oceanu. Med nekajurnim pohodom po mestu sem se čudil sproščenosti na ulicah. Bil je dela prost dan, v pričakovanju Sandyja so zaprli šole, v parkih in na ulicah je bilo vse polno družin. Prizori popolne harmonije pred množičnim pokolom, sem kasneje razmišljal.
Medtem so župan in njegovi oprode v zgodnjih popoldanskih urah začeli izgubljati živce, ko so ljudem dopovedovali, naj se že spravijo z ulic. Po prav nič vznemirljivem obhodu mesta sem poskušal vstopiti v dve od 76 zavetišč, ki jih je mestna uprava pripravila za morebitne brezdomce. Policija mi je preprečila vstop. Županov ukaz, zaščita privacy, so mi zagrozili.
Še pred mrakom so bile mnoge trgovine že zaprte. Za primer, da bi mi doma zmanjkalo toka, sem iskal rezervne napajalne točke za internet. Ne predstavljam si, kako bi Sandyja lahko doživel in preživel brez interneta. Preden sem vrnil domov, sem nakupil še nekaj sadja in testenin. Spomnim se, da smo pred leti v nekem stanovanju v Hongkongu vedrili pred tajfunom cele tri dni in bili povsem sestradani. Doma najdem polno kad vode. Množična psihoza na vsakega od nas deluje različno. Znotraj stanovanja se sliši zavijanje vetra, zunaj je začelo deževati.
Čivkanje o orkanu
Televizija, ipad in računalnik so moja orodja za spremljanje predstave Sandy. Smejim se komičnim figuram televizijskih poročevalcev, ki s svojimi telesi merijo moč sunkov vetra. Sandy je trend na twitterju. Novica obide svet. Kdo so Slovenci v New Yorku, prihajajo vprašanja iz Slovenije. Seznami se polnijo z imeni tviterašev. @luka_valas, ki prizna, da je Sandy podcenjeval, sporoča, da se njegov hotel maje. @chibej, dopisnik Dela, ki živi ob Hudsonu v 38. nadstropju, minimizira. Videl je že močnejši dež, občutil že močnejši veter, sporoča. Sredi večera se na twitterju pojavi @mcvelbar, za katerega sploh nismo vedeli, da je v New Yorku. Oblikuje se skupina poročevalcev, ki komunicira s skupino v Ljubljani. Pozdravi solidarnosti, skrbi iz Ljubljane, medtem ko od tukaj trdimo, da nam ni nič hudega. Skušamo poročati, opisujemo naš položaj in dogodke okoli nas. @luka_valasu v hotelu zelo hitro zmanjka toka. Ni edini. Tema je zalila ves južni del Manhattna od 34. ulice navzdol do Battery parka. S temo pa, kot vemo, prihajajo tatovi. Za morsko vodo, ki je zalila predor Battery v smeri proti Brooklynu, smo najprej izvedeli preko twitterja. Uro kasneje so se na zaslonih lokalnih televizij pokazali prizori morskega hudournika, ki je drvel navzgor po avtocesti na zahodni strani Manhattna. Da gre za katastrofo, potrdi eksplozija manjše elekrične centrale na jugu Manhattna, medtem ko v Queensu kot baklje zagorijo hiše iz lesa. Naslednje jutro preko vseh gadgetov, ki v naši četrti delujejo brezhibno, opazujemo prizore katastrof, ki so od naših popolnoma nedotaknjenih domovanj oddaljene le nekaj kilometrov. Povodenj, mrk elektrike sta južni del pretežno petičnega Manhattna spremenila v grobnico. Čez reko, na drugi strani nedostopnega Queensa, je majhna četrt, v kateri je zgorelo vsaj osemdeset hiš. Prizori spominjajo na Hirošimo. Obala Staten Islanda deluje, kot da jo je zravnal cunami. Atlantic City v bližnjem New Jerseyju je podoben poplavljenim območjem v oddaljenem Bangladešu. Tragičnim prizorom se za hip pridruži še skrb nacionalne televizije, ki je z radarja izgubila svojega dopisnika Edvarda Žitnika.
Marshallov plan
»Vedel sem, da se lahko zgodi. Toda dokler se ne pripeti tebi in te ne udari po glavi, ne moreš doumeti, kaj pomeni biti v podobni situaciji,« je noč katastrofe, povsem primerljive oni izpred enajstih let, ko je New York napadla Al Kaida, opisoval Michael Oppenheimer, profesor geoloških znanosti na univerzi v Princetonu. Oppenheimer je pred usodnim večerom hodil ob obali na jugu Manhattna in opazoval valove. Kljub izkušnjam ni pričakoval, da bo visoka plima zalila južni del New Yorka. Pa vendar so bila sporočila zadnji dve desetletji zelo jasna. Gladina morja, ki obkroža Manhattan, že dve desetletji narašča. Vsi vedo, da se Manhattan pogreza. »Naše podnebje se spreminja. Vremenske katastrofe, ki jih doživljajo New York in drugi kraji po svetu, so lahko ali pa tudi niso posledice teh sprememb. Toda že možnost, da so razlog za ta uničenja podnebne spremembe, bi morala biti dovolj, da začne naše politično vodstvo ukrepati,« je v četrtek dejal župan Bloomberg, ko je naznanil, da bo zaradi skrbi za podnebne spremembe v tekmi za Belo hišo podprl predsednika Obamo. »Kadar morje zalije naše plaže in sipine, se nam zdi povsem normalno. V New Yorku, ki leži popolnoma ob vodi, pa se nam je do včeraj zdelo, da voda ne bi smela preplaviti avtoceste,« je o nujni spremembi razmišljanja Newyorčanov dejal Radley Horton, profesor z Inštituta Zemlja univerze Columbia. Da. Predori, ki tečejo pod East Riverjem in Hudsonom, so bili zgrajeni pred skoraj stotimi leti in z vednostjo, ki ni upoštevala podnebnih sprememb. Oppenheimer trdi, da bi morali za začetek zaščititi vhode v podzemno in privzdigniti vhode v predore ter zvišati nivo avtoceste vzdolž Manhattna. Enako naj bi v notranjost otoka in na njegove višje točke premaknili vse transformatorske postaje in generatorje. »Popolnoma moramo spremeniti način gradnje in urbanizacije,« je dodal Andrew Cuomo, guverner države New York. Slišalo se je, kot da New York za svoje preživetje potrebuje Marshallov plan.
