Včeraj sem ga spet videl v eni družbi in ga je nekdo iz vljudnosti in mimogrede, ne računajoč na detajlno poročilo, vprašal po družini in zdravju. Tip se je pro forma upiral, ne bom vas moril, hkrati pa z drugo roko vlekel ven eno nove sorte tablico z nekakšnim dvojnim magnetnim pokrovom. Če že silijo, pa res lahko družbi pokaže fotke, sin je imel ravno včeraj rojstni dan in ga je slikal. Pokrov je odprl z vajeno kretnjo in elegantno razločnim klikom, metal na metal. Snap! Stylus mu je izskočil v dlan kot Yodi njegov svetlobni meč. Samo da poiščem, reče…

Družbo je v tistem trenutku kar presekalo, očitno ga že poznajo, so vedeli, kaj pride. Takoj ko je začel drgnit s tistim plastičnim kulijem po steklu, sta šla dva na hitro odtočit in se je eden izgovoril na kosilo, madona, a je že toliko ura? Četrti, ki je sedel na klopi ob zidu, je opazil, da je v mrtvem kotu, ko si je tip nadel očala za tablico (kaj čmo, leta). Ob strani je sede preprosto zdrsnil iz kadra in je potem rabil le še korak do vrat. Za njim so se zadrlesnila, kot da ga nikoli ni bilo. Občudovanja vredna tehnika, ki sem si jo mentalno zabeležil.

Od publike mu je ostal samo še eden, ta pa očitno začuda še nikoli ni videl tablice v živo in ga je stvar iskreno zanimala. Kar presedel se je v stolu in se legitimno naivno veselil demonstracije. On tudi razmišlja, da bi si nekaj takega nabavil. Tiste sorte človek, ki celo kaj vpraša, ko mu pokažeš nov telefon, blagor mu. Ogrožena vrsta. In se je z zanimanjem premaknil bliže.

Švis, škrab, škrab, je letel plastični kuli po ekranu v frenetičnem plesu. Čez ekran so letele fotografije, ampak ne prave. Samo moment, je rekel, da najdem. Švis, škrab, škrab. Fotke padajo mimo, nobena prava. Samo moment, v dropboxu jih imam. Švis, škrab, škrab…

Oni zraven je bil vljuden in je še kar kazal zanimanje, se je pa čutilo, da mu popušča pozornost. Medtem se je moj človek vse bolj nervozno mučil s tablico in bogve zakaj začel vidno zardevati, kot da bi imel prezentacijo pred direktorji.

Aja, ne morem zdaj do dropboxa, ker nisem nakonektan, ni interneta! Drugič pokažem, reče z obžalovanjem, tule nimajo wifija. Zvenelo je kot opravičilo. Ni on kriv, da živimo na Balkanu.

Kolegu je pa kar malo odleglo in je hotel začeti nov pogovor, kar se tip domisli nove zvijače! Mogoče se pa lahko priklopi na internet preko telefona, obe napravi imata bluetooth in bo naredil tako imenovani internetni šering! Poslovni paket ima to opcijo, ampak jo je treba posebej vklopit, razloži pomenljivo. Ima znanca pri operaterju, lahko zrihta poseben VIP paket.

In še preden sta se lahko razgovorila o zapletenem, a zanimivem asortimentu operaterske ponudbe, kjer bi lahko pogovor stekel v sveže vode (»Sodelavec ima paket z dvema SIM karticama na isto številko, obračunava se pa po minutah in kilobajtih za data prenose preko IP VPN do interne mreže, kjer imajo obešen sistem SAP na IPSec tunelu z redundantim APN preverjanjem IP naslovov na linux firewall strežniku preko navadnega TCP/IP protokola. Mega.«), je že tapkal po telefonu, tap, tap, tap.

Nekako mu je res uspelo povezati tablico in telefon (»Aha, internet že imava!«), a ju je, kot kaže, zmotila neka aplikacija z recepti s potrditvenim oknom, ki je zahtevalo geslo in se ga nista znala znebiti. Zadrego sta rešila elegantno, tip si je od drugega sposodil telefon (da ne bi na svojem prekinil internetne zveze, menda rada pade) in poklical domov ženo za geslo. Čez pet minut sta bila že nazaj v akciji in listala rojstnodnevne fotke, lej ga, mulca, kako je že velik, lej kako veliko torto ima. Bolj počasi sicer, ker je konekšn švoh, prekleti Balkan.

Medtem je pa taisti mulec s fotografij totalno zdolgočasen čepel pod mizo (v živo očitno ni zanimiv, fotr raje kaže njegove fotke) in bezal s prazno piksno kokakole v enega podobno vsega naveličanega psa, privezanega tam med stoli sosednje mize. Lastnik je ravno potegnil ven telefon, v njegovi družbi ga je nekdo povprašal po družini in zdravju. Psa so ravno peljali cepit, lahko pokaže fotografije. Samo moment, da jih najde, v dropboxu jih ima…

Meni pa ni ušlo, kako je pod mizo pes s pomenljivim pogledom ošinil mulca, posluš, jest ne morem več, kje drugje se bova morala dobivati…