Naloga, ki so jim jo bili na Ministrstvu zaupali, se jim je namreč zdela neznansko preprosta in vsi do zadnjega so ti ugledni pravni strokovnjaki, profesorji in doktorji znanosti delili prepričanje, da lahko tako majhen problem rešijo v pičlih nekaj minutah.

Od njih se je namreč pričakovalo le to, da pomagajo gospodu Ministru, ki si je zaželel zakon, ki bi v prihodnje dosledno prepovedoval vsa tista umetniška dela, ki »podpihujejo politični posmeh in sovraštvo in diskreditirajo posameznika«.

Zvenelo je logično in zbrana druščina je bila nesrečnemu Ministru več kot voljna pomagati, a so že kmalu zatem, ko so jih zaprli v sobico, ki so ji uradniki na Ministrstvu ljubkovalno rekli tudi oddelek za izredne razmere, pri reševanju omenjene zagate naleteli na manjšo oviro.

Na posmeh namreč.

V dolgi zgodovini cesarstva S ni bil posmeh še nikdar zakonsko prepovedan, pa naj je šlo za politični posmeh, s katerim so se redki predrzneži drznili posmehovati cesarju in njegovim najzvestejšim podanikom, ali za povsem običajen posmeh, tistega torej, s katerim se drug drugemu vsakodnevno posmehujejo navadni smrtniki.

Zbrani spoštovani pravni strokovnjaki so se tako povsem nenadejano znašli pred zgodovinsko nalogo in se kot prvi lotili pisanja zakona o prepovedi posmeha.

In zataknilo se jim je že takoj na začetku, ko so hoteli pred posmehom zaščititi cesarja osebno. V ta plemeniti namen so v nastajajoči zakon zapisali, da bodo poslej v cesarstvu S prepovedane vse zgodbe, kratke ali dolge, v katerih cesar nastopa, prepričani, da je s tem problem njegove zaščite pred posmehom rešen.

A medtem ko se je večina zbranih pravnikov že ubadala z zaščito cesarjevih najožjih sodelavcev, se je najstarejši in najmodrejši med njimi spomnil na vsa tista umetniška dela, v katerih lahko zaradi določenih fizičnih ali karakternih podobnosti s posameznim junakom cesarja prepoznamo, ne da bi bil ta sploh omenjen z imenom in priimkom.

»Pomislite samo na to,« je dejal, »koliko najrazličnejših vladarjev se je skozi zgodovino prepoznalo v antičnih in renesančnih dramah, ki jih še vedno uprizarjajo gledališča po vsem svetu.«

Besede modrega moža so jim dale misliti in najuglednejši pravni strokovnjaki iz gubernije L so se kmalu zatem soglasno, za vsak slučaj, odločili, da bo njihov novi zakon prepovedal vse zgodbe, v katerih nastopajo junaki, ki so fizično ali karakterno podobni cesarju.

Zadovoljno so si podali roke, a se je že v naslednjem trenutku izkazalo, da tudi ta rešitev ni tako preprosto izvedljiva. Velecenjena druščina se namreč nikakor ni mogla zediniti glede tega, katere so te fizične in katere so te karakterne lastnosti, ki bi junake izmišljenih zgodb lahko naredile podobne njihovemu cesarju.

Enemu je namreč cesar deloval majhen, drugemu le pokvečen; za enega je bil plešast, za drugega je imel le redke lase; za enega je imel udrte oči, za drugega izbočeno čelo; za enega je imel štrleča ušesa; za drugega ozko, koničasto glavo.

Eden se je spomnil, da je njegova bivša žena nekoč rekla, da se ji zdi grd. Nekdo je vprašal za njeno ime.

Še večja razhajanja so se med uglednimi pravnimi strokovnjaki gubernije L razkrila, ko so poskušali ti reveži določiti in v zakon zapisati cesarjeve karakterne lastnosti.

Enemu se je namreč zdel gospodovalen, drugemu potrpežljiv. Enemu je deloval občutljiv, drugemu človek z najtršo kožo v cesarstvu. Enemu se je zdel duhovit, drugemu le ciničen. Enemu je deloval pameten, drugemu le preračunljiv. Eden je dejal, da je oblastiželjen, drugi pa, da vzbuja strah in spoštovanje. Eden je na podlagi življenjepisa ugotavljal, da je sposoben in iznajdljiv, drugi je na podlagi istih dejstev prišel do zaključka, da je prilagodljiv in nagnjen k spreobrnjenju.

Eden se je spomnil, da je njegova bivša žena nekoč rekla, da se ji zdi pokvarjen in butast. Nekdo je vprašal za njeno ime.

Mineval je tako dan za dnem in minevala je noč za nočjo in ugledni pravni strokovnjaki so še kar naprej premlevali, kako pred posmehom umetnikov zaščititi ljubljenega cesarja. Vse zaman. Pisali so in pisali, brisali in dopisovali, a niso znali spisati zakona, ki ne bi vseboval vsaj ene luknjice, zaradi katere bi se lahko državljani še naprej nekaznovano smejali na cesarjev račun.

Ko se po brezštevilnih neprespanih nočeh nihče izmed njih ni mogel več spomniti niti tega, kdaj so prvikrat vstopili v skromno opremljeno sobico brez oken na koncu nenavadno dolgega hodnika na Ministrstvu za dušo in telo v šestem okraju gubernije L, se je nekomu izmed njih končno porodila revolucionarna ideja. Najbolj ugledni druščini, kar se jih je kdaj zbralo v cesarstvu S, je predlagal, da bi z zakonom prepovedali »vse zgodbe, ki v poslušalcih, bralcih ali gledalcih iz kakršnegakoli razloga in v kakršnihkoli okoliščinah izzovejo smeh«.

»Le tako bo,« jim je z zadnjimi atomi moči pojasnjeval ta nesporni pravni genij, »naš zakon zaobjel vse oblike političnega posmeha in bo resnično preprečil politično posmehovanje cesarju. Pa tudi širjenje sovraštva in diskreditiranje posameznika.«

Tako je tudi bilo in cesarstvo S je postalo prvo v zgodovini, v katerem so prepovedali smeh. Naslednji dan je iz neznanega razloga propadlo.