Romuni so v osmi minuti zaostajali že z 1:6, se nato malo približali, na koncu pa v Kopru le doživeli visok poraz.

Kljub visokemu porazu imajo kakovosten kader, čeprav je tokrat manjkalo kar nekaj njihovih igralcev. V Slovenijo so prišli s precej drugačno zasedbo, kot smo jo pričakovali, vendar nas to ni presenetilo in zmedlo. Vztrajali smo pri svoji igri, za katero smo bili prepričani, da bo obrodila sadove, kar se je potem tudi zgodilo. Tekma traja šestdeset minut in je potrebno biti potrpežljiv, kajti nobenega nasprotnika ne moreš zlomiti v le nekaj minutah. Vsekakor smo bili boljši in visoka zmaga je povsem zaslužena.

Kateri so bili plusi in kateri minusi v slovenski igri?

Ne vem, če sem prava oseba za ocenjevanje plusov in minusov. To je bolj vprašanje za selektorja Deniča. Toda vseeno bom odgovoril: plus je igralska širina, saj Denič zaupa vsem igralcem in z visoko rotacijo vsem daje priložnost za igro. Imamo igralsko širino, s katero meljemo nasprotnike, pri čemer skorajda ni pomembno, kdo igra in kdo sedi na klopi. Kar se tiče pomanjkljivosti, so te predvsem posledica dejstva, da smo imeli le nekaj skupnih treningov pred tekmo z Romunijo, pred tem pa štiri mesece in pol nismo bili skupaj. Vsak od nas lahko naredi napako v igri, a pomemben je kolektiv, ne pa posameznik: ko dosežemo gol, ga doseže Slovenija, ko dobimo gol, ga dobi Slovenija. V naši igri je mogoče in potrebno še marsikaj spremeniti in nadgraditi, toda za to je pač seveda potreben čas. Nič ne gre na silo in čez noč.

Za Romune je bila slovenska obramba 3-2-1 veliko presenečenje.

Da, čeprav mislim, da je prejetih 26 zadetkov proti takšni reprezentanci, kot je Romunija, ki ne spada v širši evropski vrh, vendarle malce preveč. V prvem polčasu skoraj nisem prejel zadetka s krila, v drugem nekoliko več, tako da bi verjetno moral s tega položaja uloviti še kakšno žogo več. A po drugi strani sem ubranil nekaj »zicerjev« in izpolnil pričakovano »normo« od dvanajstih do osemnajstih obramb na tekmo. Kar se tiče obrambe 3-2-1, se pri njej bolj odpira sredina, zato smo dobili tudi kakšen poceni zadetek. A ko se bomo sčasoma uigrali, bo tudi obramba lažje in bolje delovala.

V nedeljo ob 13. uri čaka Slovenijo težko gostovanje proti Belorusiji v Minsku.

Kar se tiče terminov tekem, gremo iz ene skrajnosti v drugo: v Kopru smo igrali ob 20.15, v Minsku bomo že ob 13. uri. A tarnanje seveda ne bo pomagalo, enostavno se je potrebno temu prilagoditi, saj na to nimamo vpliva. Belorusi se počasi vračajo na evropsko in svetovno sceno, veliko vlagajo v rokomet, zato se niti slučajno ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da so avtsajderji. Ker igrajo doma, seveda računajo tudi na zmago proti nam. Imajo dobro reprezentanco, na čelu katere je naš nekdanji soigralec Sergej Rutenka, a se nadejam, da bomo zmagali v Minsku. S tem bi naredili še en zelo velik korak na poti proti EP 2014 na Danskem.

Ste član koprskega Cimosa. Kako je bilo braniti v reprezentančnem dresu pred domačimi navijači v Bonifiki?

Verjemite, to je fantastičen občutek. Vesel in ponosen sem, da so nas prišli navijači spodbujat v tolikšnem številu in da je bila Bonifika proti Romuniji skoraj polna. Ustvarili so odlično vzdušje, v katerem je seveda precej lažje igrati. Upam in verjamem, da se bomo z reprezentanco še kdaj vrnili v Koper.