Lorenza poznajo vsi, ki jih zanima in ki so navdušeni nad vragolijami mojstrov dvokolesnega dirkanja. Belo-modri vitez na Yamahinem konjičku je letos na prvi pogled zlahka opravil s tekmeci, a kot sam pravi, tako zelo enostavno vseeno ni bilo. »Mogoče se komu zdi, da je bilo lahko, a ni bilo, verjemite mi. Leta 2010, ko sem prvič postal prvak, sem imel na voljo najboljši motocikel, Rossi pa se ni mogel boriti za naslov prvaka zaradi poškodb. Letos je bila Honda velikokrat hitrejša od nas in sem se moral na dirkah veliko bolj potruditi. Tudi ko Stoner ni mogel več poseči po naslovu prvaka zaradi poškodb, je ostal Pedrosa zelo resen tekmec. Moral sem biti zelo zbran na vsaki dirki, dati vse od sebe, na srečo pa mi ni bilo treba tvegati preveč in na vsak način zmagati. Zato sem toliko boj zadovoljen z novim naslovom prvaka,« je po osvojitvi druge zvezdice v karieri povedal Jorge Lorenzo.

Dolgo časa se je Lorenzo skrival v ozadju, bil v senci bolj zvenečih imen, a ta čas je s pridom izkoristil in dozoreval, kot lahko dozori (in mora dozoreti) le svetovni prvak. Šola pri osvojitvi prvega naslova leta 2010 je bila očitno zelo uspešna, 25-letni Španec iz Balearov jo je, ponovno, opravil z odliko. Jorge je od rane mladosti živel le za dve kolesi, saj je že kot štiriletni pobič začel dirkati z minikros motocikli. Dvokolesni šport je v Španiji seveda pisan z veliko začetnico, zatorej ni čudno, da je tudi malce bolj od središč dogajanj oddaljena Palma dala še eno od velikih imen tega športa. Po nekaj osvojenih naslovih je kot desetletnik presedlal na cestno-hitrostne dirke in jim ostal zvest do danes. Šel je skozi klasično dirkaško razvojno šolo, od najnižjih kategorij do prestola, povsod, kjer je nastopal, pa je osvajal zmage in naslove prvaka. Le v 125-kubičnem razredu ni postal mednarodni prvak (bil pa je španski prvak), tam je dirkal med letoma 2002 in 2004. A njegov talent ni ostal neopažen, zato se je lahko že veselil nastopa v 250-kubičnem prvenstvu, kjer mu je šlo veliko bolj od rok. Leta 2006 in 2007 je postal prvak in povsem logično je bilo, da so ga hitro vpoklicali v kraljevi razred motoGP. A veliko bolj nenavadno je bilo, da so ga postavili ob bok »bogu dvokolesnega dirkanja« Valentinu Rossiju, s katerim nikoli nista navezala kakšnega pristnega stika, a zato se je lahko mladi Španec učil pri pravem mojstru. In v prihodnji sezoni bo lahko pokazal, koliko je v minulih letih dozorel, kajti Valentino Rossi bo spet njegov ekipni tovariš.

Prva sezona je bila za Lorenza naporna, želje so prehitevale zmožnosti in po obetavnem začetku se je precej hudo poškodoval in sanj o naslovu prvak je bilo za sezono 2008 konec. Odpeljal je še nekaj dirk, na motocikel pa so ga morali privezati, da je sploh lahko vozil. A pri Rossiju se je zgledoval pri drugih stvareh. Rossi je eden od dirkačev, ki odlično obvlada tudi marketing in pravi cirkus ob stezi. Neštete domislice v zmagovalnem krogu, nenavadne izjave v precej polomljeni angleščini, vse to publika ljubi. In Jorge ga je začel posnemati. Omislil si je svoj zaščitni znak, na motocikel nalepil startno številko 99, po zmagah začel izvajati različne cirkuške točke, posnema pa ga tudi pri še vedno precej polomljeni angleščini. A tudi to mu ljubitelji tega športa hitro oprostijo, konec koncev je tam za to, da obvlada motocikel, ne pa, da recitira Hamleta.

Sezona 2012 se je zanj začela precej manj sanjsko kot na primer sezona 2010, ko je postal prvak. A redno doseganje točk in uvrščanje med prve tri ter smola Stonerja in precej labilni živci Danija Pedrose ter več kot soliden, čeravno ne nujno najhitrejši Yamahin motocikel so mu omogočili, da je skozi sezono vozil ravno znotraj meja svojih in motociklovih zmožnosti. Ob tem se je tudi malce spremenil, odrasel. Ni več burkež, kakršen je bil še pred dvema sezonama, tudi javno nastopanje je malce izpilil in svojo samozavest zdaj izraža veliko bolj diplomatsko. In priznava, da mu je tudi smola Caseyja Stonerja letos olajšala pot do drugega naslova prvaka. Mali fantič iz Palme je dokončno odrasel.