Zidarja so imeli zatem mnogi v zobeh, češ, kakšen prikrit bogataš je, da si je lahko privoščil nakup gradu, v resnici pa je po koncu trdih pogajanj in 10-kratnem zniževanju cene zanj odštel toliko, kolikor v bližnjem Celju stane garsonjera. In si nakopal kup novih skrbi. Kot sam priznava, je streznitev prišla naslednje jutro po sklenjeni kupčiji, ko je začel v mislih preigravati, kaj vse bo moral postoriti, da se mu razmajani zidovi, iz katerih so posamezne skale kdaj pa kdaj nevarno zgrmele proti hišam in ljudem pod njimi, ne bodo sesuli, še preden jih bo utegnil vsaj za silo zavarovati. Ob denarni pomoči države se je zaradi tega najprej lotil najnujnejših varovalnih posegov in šele zatem začel kovati načrte, kako dalje. Danes je od skupno okoli 700 dolžinskih metrov zidov že veliko obnovljenih ali vsaj interventno zavarovanih pred porušenjem. Za velik dosežek šteje, da mu, kot strastnemu ljubitelju gradov, družina (kljub ženinemu začetnemu tarnanju: »Vedela sem, da si zmešan, toda da si tako nor, pa spet ne!«) pri snovanju tega podviga ni obrnila hrbta, ampak mu je ves čas v oporo. Ko smo že pri njegovi družini, ne moremo mimo tega, da je ta z izjemo njega in sina Francija, oblikovalca spletnih strani, skupek samih pravnikov. Pravnice so tako žena kot obe hčeri, izmed katerih je v zadnjem času medijsko izpostavljena zlasti Nina Zidar Klemenčič, pravnik je tudi zet Goran Klemenčič, aktualni predsednik protikorupcijske komisije.
Izginuli milijoni in preproga v predsedniški palači
Prej omenjena streznitev je obrodila sadove, saj se je obnove gradu lotil zares premišljeno in strokovno. To mu ni bilo tuje, saj je v svoji poklicni karieri sodeloval že pri obnovah gradov Podsreda, Olimje, Bizeljsko in Pišece. Toda še preden je oblikoval taktiko prenove gradu in pridobivanja denarja prek razpisov, je moral z »razbitine« umakniti stotine kubičnih metrov vse mogoče navlake, ostaline nekajdesetletnega dajanja grajske strehe ljudem s socialnega dna.
Kot strastni zgodovinar se je seveda brž lotil tudi raziskave grajske preteklosti. V arhivih je odkril, da je grad v svoji 800-letni zgodovini zamenjal najmanj 17 lastnikov ter da so se pod njegovo streho rodili tudi takšni pomembneži, kot je bil 12. septembra 1660 rojeni Wolfgang Hannibal Graf von Schrattenbach. Ta je na rimskem Germanicumu doktoriral iz teologije in filozofije ter bil pozneje stolni kanonik v Salzburgu, škof v Olomucu, vicekralj neapeljskega kraljestva in papežev kardinal. Pred nacionalizacijo leta 1945 je bilo v gradu pravo bogastvo v obliki umetniških slik, razkošnega pohištva, srebrnine, klavirjev in 2000 drugih predmetov v skupni vrednosti 8 milijonov evrov. Med drugim tudi dvometrski portret omenjenega Hannibala, ki ga danes hranijo v Britanskem muzeju v Londonu. Nekatere predmete hranijo tudi v celjskem muzeju, za mnogimi pa se je žal izgubila vsaka sled. Po ne povsem zanesljivem ustnem izročilu naj bi 44 kvadratnih metrov velika perzijska preproga iz 16. stoletja, menda vredna 1,5 milijona evrov, krasila tla naše predsedniške palače v Ljubljani.
Franci Zidar o sebi pravi, da je srečen človek in da bi, če bi se mu ponudila priložnost ponovnega rojstva, še enkrat prehodil isto pot. S posebno radostjo se spominja otroštva na kmetiji v Sotenskem pri Šmarju in pešačenja v šest kilometrov oddaljeno osnovno šolo, gimnazije v Celju, treningov gimnastike, študija, prve službe na gimnaziji v Idriji, od koder je pripeljal ženo, najstniškega garanja pri zidarjih na Dunaju ter 25-letnega vodenja Kozjanskega parka, čeprav se je ta osrednji del njegove kariere končal boleče, z odstopom zaradi nevzdržnih medsebojnih odnosov. V tistih težkih trenutkih je znova občutil blagodejnost sočutne družine, sicer bi mu bilo že težje. Pove, da se je za odhod odločil zaradi številnih podtikanj, zlobe, laži in umazanih anonimk. Pravi, da doma hrani uradne papirje, v katerih piše, da ni bil kriv za nič od očitanega, a vseeno se s tistimi, ki so ga najbolj prizadeli, ne želi srečati.
Optimistični graščakovi načrti
V prispodobi pove, da je park v 25 letih njegovega vodenja kot kakšen vinograd prišel iz zime v zgodnjo pomlad, po njegovem odhodu pa je udarila pozeba. Del te pozebe ponazori s primerom obnove gradu Pišece, za katerega so evropska sredstva pridobili z namenom, da bodo vanj po končani obnovi umestili okoljsko akademijo za srednjo in vzhodno Evropo, za katero so že imeli potrjen program. Danes o tej ustanovi, ki so jo njegovi nasledniki nameravali premestiti v Podsredo, ni več slišati, pišeški grad pa pod novo streho znova sameva.
Čeprav bo pri nadaljnjih korakih obnove Zidar še naprej zidal svoj Lemberg in sodelovanje z državo še kako potreboval, je do nje in njenega odnosa do kulturne dediščine zdravo kritičen. Pravi, da v Sloveniji pri obnovi spomenikov zaostajamo za primerljivimi državami, da nimamo pravega odnosa do lastne identitete in da se ne zavedamo pomembnosti dediščine, zaradi česar mnogi gradovi in drugi objekti (omeni Riklijevo vilo na Bledu) še naprej propadajo. Ima celo občutek, da državi ni preveč pogodu, da se je lotil obnove svoje razvaline, namesto da bi se zgledovala po Avstriji in Bavarski.
Čeprav smo Zidarja uvodoma imenovali za graščaka, to nima namena postati, saj Lemberga ne obnavlja zase. Njegovo prihodnost vidi v tesni povezanosti s turizmom in kulturo. Že letos mu je uspelo napolniti za silo urejeno grajsko klet, v kateri so v okviru Ramovševih koncertov nastopili belgijski mojstri stare glasbe, ter v sodelovanju z lokalnim okoljem uspešno izvesti še dve dobro obiskani prireditvi. V prihodnosti namerava v gradu z več kot 5500 kvadratnimi metri pokritih površin vzpostaviti kulturno-informacijsko-izobraževalni turistični center z zanimivimi, kakovostnimi in konkurenčnimi vsebinami tako za ožje okolje kot za ves evropski prostor. Bližina zdravilišča Dobrna, Celja in Pohorja, lepote in produkti podeželja so le del mozaika, ki bi, ko ga bo ob primernem razumevanju države sestavil, lahko predstavljal zadosti dober razlog za prihod turistov. Po optimističnem scenariju naj bi mu vse to uspelo v prihodnjih desetih letih.
