V začetku tedna je na povabilo Moderne galerije v Ljubljani v sodelovanju z zavodom Aksioma in newyorško organizacijo Creative Time predstavil svojo najnovejšo publikacijo Zadnje slike, v kateri je objavil izjemen izbor stotih črno-belih fotografij, ki naj bi zanamcem v daljni prihodnosti prikazale civilizacijski vzpon in neizogibni padec homo sapiensa.
Kdo bo srečni najditelj v vesoljskem smetišču?
Precej senzacionalno predavanje je oblikoval okrog teme različnih podob, ki jih je človeštvo v poduk in opozorilo pošiljalo iz daljne preteklosti v daljno prihodnost, ter tistih slik, ki jih človeštvo v svojem vesoljskem programu v zadnjih desetletjih pošilja drugim inteligentnim bitjem v vesolju, da bi jih navdušilo nad lepotami življenja na Zemlji. Ploščo s sporočilom bo pripel na komunikacijski satelit EchoStar XVI, ki ga bodo v drugi polovici letošnjega novembra izstrelili iz Kazahstana 30 kilometrov daleč v orbito. Satelit naj bi opravljal svojo vlogo približno 15 let, na Zemljo pa naj se ne bi vrnil nikoli v času pričakovanega zemeljskega obstoja, ker je gravitacija na tem območju že prešibka. Satelit EchoStar XVI bo torej postal del Zemljinega prstana, ki je namesto iz kamna, peska in ledu sestavljen iz elektronskih ruševin civilizacije v 21. stoletju tega absurdno kratkega štetja, ko človek vlada Zemlji.
Papir in elektronski nosilci dolgoročno neuporabni
Trevorja Paglena fascinira nepredstavljiva ideja, da bi kdor koli kadar koli odkril ta mali plošček, ki bo milijarde let lebdel v vesoljskem elektronskem smetišču. Delo je zanimivo tako z znanstvenega oziroma tehnološkega kot tudi s kulturološkega vidika. Čeprav je delo publiki nevidno, saj bo lebdelo daleč stran v orbiti, lahko dobimo informacijo o delu prek omenjene knjige. Knjiga oziroma papir je vsekakor bolj obstojen medij v primerjavi z nezanesljivostjo elektronskih nosilcev. Papir je tudi bolj dostopen drugim živim bitjem, ki ne razumejo delovanja računalnikov in projekcijske tehnologije. Vendar v primerjavi z večnostjo, ki se konča čez štiri milijone let, ko bo naša zvezda dokončno umrla, so vsi ti materiali povsem zanemarljivi. V iskanju zanesljivega nosilca za izbrane podobe je Paglen v času rezidenčnega bivanja v laboratorijih osrednjega ameriškega inštituta za tehnologijo MIT v sodelovanju z znanstveniki razvil optimalni arhivski nosilec iz silicija, ki ima kristalno molekularno strukturo in je neprimerljivo obstojnejši od zlatih ploščkov, ki so jih do zdaj uporabljali za podobna sporočila.
Hladen in odtujen izbor podob
Za splošno javnost je pri delu še mnogo bolj zagonetna kulturološka plat projekta, ki je narekovala specifični izbor podob. Zaznamuje ga hladen tehnokratski prikaz, kjer se slike zlagajo ne samo po vsebinskih, temveč tudi po estetskih parametrih. Ponavljajo se prikazi morskih valov, urbanih mravljišč, nerazpoznavni vzorci mikroskopske in makroskopske narave, človeške množice, ki se čudijo naravnim in kulturnim pojavom. Pri primerjalnem študiju dosedanjih podob, ki so jih znanstveniki pošiljali v vesolje, je Paglen prišel do sklepa, da so bile predvsem zgodnje podobe izrazito idealistične, da so zanemarjale temeljno človeško slo po destrukciji in nadzoru ter da so bile vse preveč antropocentrične, da bi jih lahko razumeli neljudje. Zato je njegov izbor izrazito hladen, odtujen in nečloveški. Ne odslikava ljubezni in mržnje, lepote in grdote, temveč estetiko absurda in odtujen pogled na nepomembno civilizacijo, ki je bivala na tretjem kamnu od sonca štiri milijarde let pred njegovim koncem.
