Poteza vodstva Filharmonije je sicer gotovo legalna, toda z njo jasno sporoča, da ima po novem očitno dva tipa koncertov: poceni koncerte za zvesto abonentsko »rajo«, ki gre »svoj« orkester poslušat najmanj devetkrat letno in mora pogosto trpeti ob poslušanju pianistov in dirigentov brez razkošnih umetniških vpogledov, in drage koncerte za občinstvo, ki ga sicer na kulturnih prireditvah ni videti. Na prve smo z odprtimi rokami vabljeni tudi novinarji, ki s svojim pisanjem koncerte reklamiramo in služimo kot nekakšni umetniški nadzorniki delovanja javnega zavoda (naši zapisi izkazujejo nacionalno pomembnost delovanja ustanove), drugi koncerti pa očitno nimajo nacionalne vrednosti, njihova umetniška vrednost je nesporna, avtoritarno določena.

Sprašujem se, ali gre na ta način razumeti tudi obisk premierja, ki ga sicer nisem videl še niti na eni kulturno-umetniški prireditvi. Filharmonijo pa sprašujem, kaj pravi na to, da bi se časopisne hiše odločile, da v prihodnje svojih kritikov ne bodo več plačevale za popisovanje umetniških zgod in nezgod vsakdanje abonentske krame. Toda brez strahu – v skladu z modno doktrino, da bomo z manj naredili več, sporočam, da se tokrat odpovedujem honorarju za zapis, če ne drugega zato, ker je karta, ki mi jo je kupil bog ve kdo, stala nekajkrat več kot znaša honorar za zapis.

O »posebnosti« koncerta priča še marsikatera malenkost. Koncertna izvedba opere se je v klicu hostesnika spremenila v »koncert Ane Netrebko«, kdor ni kupil gledališkega lista, je ostal brez sleherne »koncertne« informacije, pa tudi sicer je bilo ime ruskega tenorja zapisano neslovensko. Toda občinstvo, ki se sicer izogiba Filharmoniji in koncertom, na katerih nastopajo brezimneži, se je brez obotavljanja, poznavalsko vzdignilo v stoječe ovacije. Takšno folkloro elitističnih koncertov – nacionalno nepomembnih in umetniško apriorističnih – je najbrž treba vzeti v zakup in pokazati tudi na svetle točke. Predvsem veseli, da se je Netrebkova odločila, da svoje turneje ne oblikuje v klišejski večer arij, temveč da potuje z opero, celo tako manj znano, ki razkriva tudi kakšno dramaturško šibkost. Ni dvoma, da je bil njen nastop brezmadežen: v produkciji glasu je tipično »ruska«, kar prinaša svojevrstno sočnost, toda ob jasni sinjini glasu se zdi najpomembnejša odlika njena odrska prezenca, pri čemer tokrat nisem imel občutka, da na odru gledam divo Ano, temveč skrhano, nekoliko naivno slepo kraljevo hči. Tudi preostali vokalni solisti so bili zasedeni imenitno: Sergej Skorohodov je znal ubirati pravo pot med junaškimi zaostritvami in lirično razpetostjo, impozanten je bil v svoji ariji Burgundski vojvoda Lucas Meachem, dovolj očetovsko sonoren Kralj Vitalija Kovaljova. Luka Debevec Mayer ima sicer močan in v oblikovanju skoraj grob glas, ki pa ga je tokrat uporabil operno učinkovito, Monika Bohinec se je izkazala kot zanesljiva partnerica, svoj kamenček v mozaiku pa sta dodali tudi Nuška Rojko in Theresa Plut.

Za pultom Slovenske filharmonije je stal Emmanuel Villaume. Njegova taktirka je bila tokrat nekoliko bolj gibčna, pa vendar je hkrati razkrivala tudi osnovne manke: zvočno oblikovanje orkestra ni bilo vselej blagozvočno in takšne praske bodo dvorane v nadaljevanju turneje kaznovale. Toda ob bolj prebujeni želji po agogiki je Jolanti še vedno manjkalo bolj jasno operno-dramatično plastenje, torej izrazitejše orkestrsko pripovedovanje zgodbe, »risanje« dramaturških konstelacij s pomočjo kontrastov v tempu, dinamiki, barvah.

Končni izkoristek koncerta je, da smo se lahko v živo prepričali o močni pevski prezenci dive, da smo slišali še nekaj izstopajočih glasov in solidno orkestrsko-zborovsko soigro. Če bi bil koncert potopljen v siceršnjo ljubljansko bero, bi o njem pisal kot o izstopajočem, ker pa je bil zavit v avro elitnega, lahko mirno rečem, da mi je dal zadnji koncert za zlati abonma, na srečo že nekoliko odmaknjen od snobistične izpraznjenosti, bistveno več. Včasih odloča kontekst: Slovenska filharmonija si ga je tokrat izbrala sama.