Fizično in motorično je Simon enako razvit kot ostali štiriletniki, pojasni oče Ivan Strle. Razlika je v tem, da komunicira z ljudmi na drugačen način - govor se mu ne razvija. Uporablja manevrizme, na primer maha z rokami in ko kaj želi, ko je vesel ali žalosten, to pokaže tudi z glasovi.

Da s Simonom ni vse v najlepšem redu, sta Ivan in Martina opazila, ko je bil star okoli enega leta. Ni komuniciral z družinskimi člani, ni se odzival na svoje ime. „Mislili smo, da je gluh,“ pravi Ivan. A s sluhom je bilo vse v redu. „V resnici je le tako globoko v svojem svetu, da komunicira z nami, ko kaj potrebuje. Mi smo zanj sredstvo, da doseže, kar želi.“

Prelomen trenutek je bil poletni dopust na morju, ko je bil Simon star dve leti, se spominjata starša. „Takrat je bil popolnoma odklopljen. Nov prostor, novo okolje, popolnoma je bil izgubljen. Ni nas slišal, ves čas je hodil po robu bazena. Težko smo ga umirili. Avtiste je strah novih prostorov, zvokov, močne svetlobe, dotikov. Zelo so občutljivi.“ Oče Ivan je za simptomi pobrskal na spletu in takoj mu je bilo jasno, da nakazujejo na avtizem.

Je bil trenutek, ko se je družina začela zavedati, da je Simon avtist, trenutek, ko se jim je podrl svet, ali je spoznanju sledilo olajšanje? „Zame je bilo to olajšanje,“ pravi Ivan. „Vedel sem, zakaj je drugačen.“

Medtem ko se je mama Martina po izkušnje obrnila na prijatelje in društva, kjer je začela spoznavati druge starše avtističnih otrok (njen elektronski naslov je martina.cizel@guest.ares.si), se je oče Ivan poglobil v strokovno plat avtizma. Ugotovil je, da obstaja veliko načinov ravnanja z avtisti in skupaj sta se odločila za način, ki je prijazen otrokom in staršem in ki ni podoben „dresuri“ otroka.

Življenje družine se je močno spremenilo. Sledili so obiski zdravnikov, specialistov in ostalih strokovnjakov. Zdaj s Simonom hodijo na različne terapije. Eno od sob v stanovanju so spremenili v igralnico, ki je popolnoma Simonova. Tja se deček lahko umakne, če se želi, tam se eden od staršev vsak dan ukvarja izključno z njim, tja Simon, ko začuti potrebo po igri, povabi tudi šestletno sestrico Saro ali koga drugega.

Neprestano ukvarjanje s Simonom se družini močno obrestuje, ugotavljata starša, saj mu tako prideta bliže, pripravita ga do pogostejše in globlje komunikacije z ostalimi člani. Najbolj pa je Simon srečen, pravita, ko je ob njem sestrica Sara. Nikoli se ne sporečeta. Igrata se igrice, ki se jih lahko igra tudi Simon: v vrečo zlagata balone, skačeta po trampolinu, igrata se pse in mačke, ali pa se preprosto valjata po postelji in se glasno smejita.

Kljub temu, da je družino Simonov avtizem še tesneje povezal, pa se Martina vseeno zaveda, da bodo težko kdaj skupaj odšli na počitnice, kjer bo za Simona vse novo. Tudi ljudje različno dojemajo avtizem, ne razumejo in ne poznajo ga. Veliko bolj bi morali biti osveščeni o tem, meni Ivan, potem bi bilo lažje.