Izvor dneva spomina na mrtve sega daleč v preteklost
"Dan spomina na mrtve je v Sloveniji danes res omejen le na spomin na pokojne - gremo na grobove, naredimo to, kar vsi vemo, da počnemo. A izvor praznika sega daleč v preteklost. Nekoč je imel več povezave z letnimi časi, s samo delitvijo leta," pravi Šprajc, ki je predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije na Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
"To je čas, ko je plodni del leta mimo in žetev pospravljena ter se začne zima. V nekdanjem keltskem koledarju so bili štirje pomembni prazniki v letu - v začetku novembra, v začetku februarja, konec aprila ali v začetku maja ter sredi avgusta. To so bili prazniki, ki so še danes v tradiciji zahodne Evrope živi," je pojasnil.
Eden od teh se je v krščanski tradiciji po njegovih besedah spremenil v dan mrtvih. Sicer pa ima marsikje praznik, ki ga sicer tudi povezujejo z mrtvimi, še bolj očitno povezavo z žetvijo oz. z zahvalo za žetev.
Mrtvi kot posredniki med božanstvi in človekom
"Mrtvi so marsikje konceptualno povezani z rodovitnostjo, zemljo, čeprav to morda vsaj nam na prvi pogled ni najbolj razumljivo. V Mehiki na območju, kjer so nekoč živele mezoameriške kulture, je to zelo očitno. V številnih skupnostih se še danes sicer spominjajo mrtvih na svoj način, a hkrati je to praznik, ko se z raznimi obredi in molitvami zahvalijo za žetev," pravi antropolog.
"Duhovnim bitjem, bogovom, božanstvom ali tudi krščanskemu Bogu podarjajo razne plodove, postavljajo cvetje. In sami mrtvi velikokrat delujejo kot posredniki med božanstvi in človekom, kot tisti, ki posredno tudi zagotavljajo rodovitnost," je pojasnil Šprajc.
"Zemlja je vedno ambivalentna in zato so tudi božanstva zemlje pogosto upodobljena kot grozljiva bitja - na eni strani zemlja vse požre, na drugi strani pa vse daje. Tisti, ki se s poljedelstvom ne ukvarjamo neposredno, na to velikokrat pozabljamo. Tako kot zemlja vse razkroji, tudi trupla mrtvih ljudi, pa iz zemlje tudi vse zraste. Tako ta povezava ni tako nemogoča, kot se nam zdi na prvi pogled," je opozoril.
"Moč kapitala je izredna"
Dopušča možnost, da so tudi buče, ki so značilni sestavni del noči čarovnic oz. praznika halloween, dar duhovnim bitjem ob koncu plodnega obdobja leta, nekakšen del zahvalnega obreda.
Opozarja pa, da je noč čarovnic, halloween, keltska tradicija. "V Slovenijo pa ni prišla kot nekaj ljudskega, folklornega, temveč kot del modernega poslovnega sveta in trgovine. Tako nima nobene avtentične povezave z našo tradicijo," pravi.
"Podobno kot valentinovo, ki prav tako nima povezave s slovensko tradicijo, smo hitro posvojili tudi noč čarovnic," je spomnil. "Moč kapitala je izredna. Ljudje, ki želijo nekaj prodati, bodo naredili vse, da to prodajo. In to jim tudi uspeva."
Čarovnice povezujejo z dušami umrlih
Čarovništvo po ugotovitvah etnologinje Mirjam Mencej z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete lahko razumemo z različnih vidikov. Ena od njegovih plasti je mitična plast, ko se čarovnice povezujejo z dušami umrlih, ki naj bi v določenih delih leta krožile naokoli, opozarja v svojem raziskovalnem delu.
Na angleških govornih območjih zahodne Evrope še danes odhajajo na predvečer halloweena naokrog preoblečeni v nadnaravna bitja: v vampirje, čarovnice, hudiče, duhove. Če predstavljajo duhove, pogosto uporabijo buče. Bučo izdolbejo, vanjo vrežejo oči in usta, se ovijejo v belo rjuho in hodijo naokoli - včasih dobijo denar, če pa ne dobijo ničesar, se maščujejo.
Podobna verovanja so po navajanju Mencejeve poznali tudi drugod po Evropi - bodisi na ta dan bodisi približno v tem obdobju - ponekod malenkost kasneje ali prej, tako npr. pravoslavni 26. oktobra na dimitrijevo, v severni Evropi pa 11. novembra na martinovo.
Tudi na slovenskem etničnem območju znani obredni obhodi
V slovenskem ljudskem izročilu so na predvečer vseh svetih, torej na 31. oktober zvečer, znani obredni obhodi otrok od hiše do hiše. Gospodinje so s posebnimi kruhki obdarovale otroke in reveže, ki so hodili po hišah ponje. Takšni kruhki so se v različnih krajih imenovali različno, najpogosteje pa prešice, vahtiči ali tudi samo hlebčki. Šega se je ponekod ohranila v 21. stoletje, tako v Beneški Sloveniji in v posameznih vaseh na Tolminskem, navaja Leksikon etnologije Slovencev.
Če je po poganskem animističnem verovanju čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih, katerih duše naj bi se v dolgih nočeh vračale, pa so po krščanskem verovanju rajne predstavljale duše v vicah, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa. Za to naj bi jim bila potrebna molitev živih.
Etnologi tako izvor obdarovanja z obrednim pecivom iščejo v predkrščanski veri o vračanju duš rajnikov iz onostranstva na ta svet. Rajniki so po predkrščanskih verovanjih zahtevali žrtev, v zameno pa prinašali blagoslov, rodovitnost in dobro letino. Reveži kot obredni obhodniki so predstavljali duše rajnih.
V krščanstvu pa so darovi, ki so bili sprva namenjeni mrtvim, dobili drug pomen. Reveži in otroci so jih sprejemali v zameno za to, da molijo za duše rajnih, ki še trpijo v vicah.
