»Naš cilj je bil dosežen, ker so vozniki vendarle začeli voziti po predpisih,« pravi Matej Založnik, vodja službe za občinsko redarstvo. »Tudi zadnji radar, ki smo ga postavili na Ljubljansko cesto, se je izkazal kot dobra naložba. Gre namreč za cesto, ki jo množično prečkajo dijaki bližnjih šolskih centrov. Ni naš namen, da bi lovili prekrškarje in jim pošiljali položnice. Bolj pomembno je, da dejansko zagotovimo ljudem večjo varnost na cesti in morda s tem rešimo tudi kakšno življenje.«
Ker tovrstne naprave niso poceni, so na inšpektoratu upravičeno zaskrbljeni, da se ne bo našel še kdo, ki bo po zgledu mariborskih požigalcev radarjev povzročal škodo. Neznanec, ki se je lotil radarja na Babnem, je bil očitno trdno odločen, da ga spravi na tla. Najprej ga je poskušal prežagati z ročno žago, ker je bilo to nemogoče, pa se je odpravil po traktor, steber privezal z močno vrvjo in ga potegnil za sabo. Ko je ugotovil, da je bil ves njegov trud zaman in da je ohišje prazno, je na silo poškodoval električno vezje. Ročno žago, s katero se je najprej lotil stebra, je pustil ležati v travi.
Tarča vandalov je bil tudi radar v Zadobrovi. Že prvi dan so ga neznanci obmetavali z jajci in zapacali zaslon. »Na srečo se je to zgodilo samo enkrat. Kasneje z vandali ni bilo več težav. Radar nemoteno deluje, domačini pa smo presrečni, ker lahko spet normalno živimo,« nam je pripovedoval Marjan Leber.
Na ravnem delu ceste, ki pelje skozi gosto strnjeno naselje, so namreč pred postavitvijo radarja vozniki brezglavo pritiskali na plin, domačini pa so se v strahu za svoje otroke jezili in se včasih za pomoč obračali tudi na policijo. Nekateri vozniki so namreč mimo hiš, kolesarjev in otrok, ki so se igrali ob cesti, drveli tudi s hitrostjo sto kilometrov na uro. »Cesta je res dolga in pregledna, vendar to še zdaleč ni bilo opravičilo za divjanje. Vedno nas je bilo strah, da se bo zgodilo kaj hudega, zato je bila postavitev radarja zares nujno potrebna in edina možna rešitev.«
