Objavljena pesnica pri osmih
Sylvia Plath, rojena v Bostonu, v ameriški zvezni državi Massachusetts, je svojo prvo pesem izdala komaj osemletna. Inteligentna, čutna, naravnana k popolnosti vsega, česar se je lotila, popularna v šoli, zgledna učenka in hčerka – tako jo opisujejo številni življenjepisi, ki njeno osebnost neločljivo povezujejo z njenim poznejšim delom. Njen pesniški imaginarij sta med drugim zaznamovala odraščanje ob atlantski obali in povezanost z morjem. Ko ji je v zgodnjih otroških letih umrl oče, ji je bolečina ob žalovanju zadala rano, ki jo je poskušala ublažiti vse do konca življenja. Kljub velikemu pomanjkanju, ki jo je družina začutila ob izgubi očeta, jo je mama Aurelia vztrajno spodbujala na njeni bleščeči akademski poti. Tako se je Sylvia ob pomoči štipendije lahko vpisala na ugleden kolidž Smith. V zgodnjih pismih s kolidža mami, ki jih je za literarno-humanistično revijo Apokalipsa prevedlamag. Alenka Koželj, se da razbrati skoraj pretirana navdušenost Plathove nad akademskim življenjem. Pisma delujejo kot prepričevanje same sebe in domačih, da je njena odločitev za študij na Smithu pravilna, saj jo bo usmerila na pot samospoznavanja in pripomogla k pesniški uveljavitvi.
Neuspešen poskus samomora
Svoje pesmi in kratke zgodbe je redno pošiljala časopisom in literarnim revijam. Večinoma so jo zavračali, a njena dela so se po zaslugi vztrajnosti občasno objavljala. Leta 1935 je bila izbrana kot ena od deklet, ki so za mesec dni odpotovala v New York, da bi pomagala urediti novo številko revije Mademoiselle. Hitro se je izkazalo, da delo ni bilo takšno, kot si ga je mlada in motivirana pisateljica želela. Njena volja se je še poslabšala, ko ni bila povabljena na sestanek uredništva z njenim velikim pesniškim idolom Dylanom Thomasom. Dva dni je postopala po hotelu Chelsea, kjer je Thomas v času obiska New Yorka domoval, a ga ni nikoli srečala. Po vrnitvi iz New Yorka je bila fizično in čustveno izmučena, zaradi česar je doživela napad tesnobe. Napisala je kratko sporočilo mami, da je šla na sprehod in se vrne šele naslednji dan, nato pa je skušala, neuspešno, narediti samomor z uspavalnimi tabletami. Veliko dogodkov iz takratnega obdobja je uporabila kot inspiracijo za poznejši roman Stekleni zvon.
Ko Sylvia sreča Teda
Po okrevanju zaradi zdravljenja na psihiatrični kliniki je nadaljevala delo in leta 1955 diplomirala z odliko. Dobila je Fulbrightovo štipendijo za študij na angleškem Cambridgeu, kjer je v njeno življenje vstopil Ted Hughes. Njuno srečanje je skorajda filmsko. Sylvia Plath je po prebiranju Hughesove poezije v Saint Botolph's Review izvedela za zabavo ob izidu revije, kamor se je namenila, da bi ga spoznala. Nagovorila ga je tako, da mu je recitirala njegove pesmi, ki jih je tisto dopoldne prebrala. Vso noč sta preplesala, kričala, pila; poljubil jo je na vrat in ona ga je ugriznila v lice, da je krvavel. Junija 1956, štiri mesece po prvem srečanju, sta se poročila. Po selitvi v ZDA in enem letu poučevanja se je par odločil, da se bosta v celoti posvečala pisanju. V Anglijo sta se vrnila, ko je Sylvia zanosila. Leta 1960 se jima je rodila hčerka Frieda in oktobra istega leta je Plathova izdala prvo zbirko pesmi z naslovom Kolos in druge pesmi. Svoj roman Stekleni zvon naj bi napisala leto pozneje, medtem ko je po operaciji slepiča okrevala v bolnišnici in doma. Dve leti po prvem se je pisateljskemu paru rodil še drugi otrok, sin Nicholas. Kmalu po njegovem rojstvu se je par razšel in Sylvia je ostala sama z dvema otrokoma. Stekleni zvon je izšel januarja 1963 pod psevdonimom Victoria Lucas, mesec dni prej, preden je naredila samomor. Njena najznamenitejša pesniška zbirka Ariel je izšla posthumno, pisateljico pa je uvrstila med priznane književnike ter iz njene tragične osebne zgodbe naredila literarno ikono.
Bleščeč genij modernega pesništva
Alenka Koželj meni, da je Sylvia Plath »ena od tistih velikih umetnikov, ki je znala svojo življenjsko izkušnjo, svoje doživljanje sveta izraziti v mojstrskem jeziku, obenem pa z neposrednostjo in čustveno nabitostjo, ki lahko nagovorita kogar koli v katerem koli času. Gre za izjemno bistro, nadarjeno, privlačno mlado žensko, ki se spopada z ustaljenimi predstavami o ženski, ki jih vsiljuje konservativno okolje, podleže duševni bolezni in si opomore po poskusu samomora, doživi izjemno ljubezensko zgodbo s tragičnim koncem in konča svoje življenje v trenutku, ko je njeno pesniško ustvarjanje na vrhuncu. Kljub temu pa sem prepričana, da zaradi vsega tega še ne bi prerasla v ikono, če ne bi izkušnje celote svojega življenja znala opisati tako neposredno, plastično in prepričljivo tako v pesmih kot prozi.« Koželjeva ugotavlja, da Plathova ni mračnjaško zagrnjena depresivna oseba, čeprav jo včasih tako predstavljalo. V pismih in dnevnikih je mogoče zaznati mnogo humorja, zanimanja za družbene trende, modo, politično dogajanje. Bila je zelo ambiciozna in delovna. »Na Plathovo nikakor ne bi smeli gledati le kot na resnično izjemno žensko umetnico, temveč enostavno na bleščečega genija, katerega delo je, vsaj po mojem mnenju, eden od vrhuncev modernega pesništva.«
