Za afriške atlete v nemogočih razmerah in glede na bruhanje v cilju tudi z nekaj želodčnimi težavami je traso pretekel v času 2,09:40. Shiferawu je bilo očitno hudo kljub 15.000 evrom nagrade, s katerimi bo najprej kupil avto. Potem ko je lani v Ljubljani že tekel 2,09:19, je očitno želel v večnem rivalstvu s Kenijci poslati v pozabo še rekorderja trase Daniela Tooja (2,08:25) in s tem Ljubljanski maraton znova vrniti na listo najboljših 500 maratonskih dosežkov vseh časov. Rojak Gebru in Ugandec Chepyegon sta bila pred kenijsko falango, a organizatorji so zaradi slabših časov finančno precej prihranili.
Tone Kosmač, maratonski sel iz Poljanske doline, je ob »zajcu« Mitji Kosovelju (2,30:46) sploh edini dostojno branil domačo čast legendarne discipline. Čas 2,23:10 je v temnopolti druščini zadoščal za deseto mesto. Ob tem, da čas v globalnem merilu ni nič posebnega, je to drugi dosežek slovenskih maratoncev v Ljubljani doslej. Svojega izpred treh let je popravil za štiri minute. Prekaša ga le trener Roman Kejžar. »Čas je kar realen. Za kaj več je bilo prehladno. Dobro, da vsaj drselo ni. V prvem krogu sem še imel družbo polmaratoncev, potem je bilo kar samotarsko,« je opisal Tone Kosmač, nagrajen z 800 evri za uteho, da bo kljub odpovedi sponzorjev še vztrajal na Fedipidijevi razdalji.
Kosovelj si je skorjo maratonskega kruha odrezal kot rezalec vetra afriškim maratonkam. »Ni se bilo težko prilagoditi. Rad pomagam. V drugem krogu sem upošteval željo Etiopijke, ki je želela hitrejši ritem od skupine. Drugo polovico je tako pretekla hitreje kot prvo. Čeprav je bila moja naloga spremljava le do tridesetega kilometra, sem potegnil do konca. Tako ali tako bi moral priteči do cilja, njej pa je v vetru tudi pomagalo in se splačalo,« je očitno svež razlagal Kosovelj.
35-letna Etiopijka Worknesh Tola, že udeleženka in zmagovalka številnih maratonov po svetu, mu je bila zelo hvaležna. »Izjemna pomoč. Prvič sem tekla, da je vmes snežilo. Zame je bilo prehladno in vetrovno. Vesela sem zmage, » je drgetaje s 6000 evri na izpisanem čeku našla veselje Workenesha Tola. Glede na razmere, ki jih je menedžer maratona Borut Podgornik ocenil na vsaj dve minuti hendikepa, je spoštovanja vreden dosežek Neže Mravlje (2,44:40). London se ji je izmaknil za las. »Z vremenom se nisem obremenjevala. Na čas zaradi razmer nisem tekla, čeprav mi ne predstavljajo ovire. Res je, da mraza sedaj nismo vajeni, a sama raje tečem v hladnem. V tem vremenu je nekaj romantike. Polovico sem pretekla v uri in 21 minutah, v drugem delu pa se mišice niso odzivale tako, postajale so trde, podhlajene,« je strokovno kot fizioterapevtka razlagala Neža Mravlje, že tretjič zapored najboljša Slovenka v Ljubljani.
Posladka ženske maratonske razdalje, dvoboja med Mravljetovo in Danejo Grandovec, dve od šestih Slovenk, ki so v Ljubljani doslej že tekle pod dvema urama in petdeset minut, je bilo konec kmalu po polovički. »Ko je Daneja ostala zadaj, ni bilo tistega rivalstva, ki bi morda gnalo obe naprej,« je pristavila Kranjčanka, pozitivno presenečena na odnos organizatorjev do slovenskih maratoncev in maratonk ter tudi spodbudo ob cesti tudi v drugem delu kljub vremenu. »Po 27. kilometru mi je začelo zategovati mišico na nogi, potem so se bolečine stopnjevale še v kolku. Maraton je muka, velika muka, posebno če nekaj boli. Se je to videlo tudi pri prihodu v cilj?« je zanimalo Mariborčanko po skoraj treh urah teka, ko je bilo ostalih 16.441 udeležencev dvodnevne prireditve že na toplem.
Ljubljanski maraton je za mnoge namreč krajši od 42.195 metrov. S četrtinko sta še v belih razmerah prva opravila gorska kolesarka Tanja Žakelj (najboljša udeleženka po dosežku na olimpijskih igrah) in Blaž Grad. Ker je veljala za državno prvenstvo, je polovička dobila večjo veljavo. Mitja Krevs, varovanec Boruta Podgornika, se je v svojem krstnem nastopu na tej razdalji edini spustil pod mejo ure in desetih minut. Mladinec Urban Jereb, brat olimpijske maratonke Žane, in Vid Tršan sta ga v zaključku videla le v obrisu. »Rezultat ni bil v ospredju, čeprav sem pričakoval več. Bilo je prehladno. Je pa to dobra podlaga za zimsko sezono v dvorani. To je moj 30. naslov prvaka doslej v vseh starostih kategorijah. Jubilejni naslov je le malo bolj prestižen,« je še dolgo v cilju razlagal Mitja Krevs, svetlolasec iz Mirne Peči.
V rahlem sneženju, mrazu in na mokri cesti, razmerah, ki bi bolj sodile na bloške teke, pa sta se za Madžarko Timeo Merenyi za mali prestiž udarili Lidija Cerkovnik in Neja Kršinar. Razmere, ki sta jih vajeni. No, dobili sta jih tudi z geni. Cerkovnikova, tudi lani najboljša na tej razdalji, najraje teče okoli domačega Bohinjskega jezera. Kršinarjevo športna scena pozna kot hčer nekdanjega najboljšega smučarskega tekača Janija Kršinarja s Katarine. »Zame, ki se imam za rekreativko, naslov veliko pomeni. Mraza pa vseeno nisem vajena, čeprav sem iz Bohinja. Prsti na rokah so mi pomrznili. Tako dobrega časa pa vseeno nisem pričakovala,« je opisovala Lidija Cerkovnik, nekdanja mladinska reprezentantka v smučarskih tekih, ki pa za pravi maraton še nima motiva. Kršinarjevi, ki dela velike korake na športni poti, je tek uničil ličilo na očeh. »Ne, to niso bile solze razočaranja, pač pa sneg. To je bil prvi tek na tej razdalji. Seveda bi se dalo še hitreje. Tekači, s katerimi sem tekla uvodni del poti, so mi ušli in tako tudi zavetrje,« je kot vsi hvalila sijajno vzdušje navijačev ob cesti, ki jih vreme ni ustavilo.
