Leta 1919, ko še ni imelo jasnega programa, je fašistično gibanje nastalo predvsem iz nacionalističnih krogov, ki so menili, da je Italija po »veliki zmagi« leta 1918 dobila premalo, med drugim ne Dalmacije z otoki, kot ji je obljubljal razveljavljeni londonski pakt (ki pa je glede slovenskega ozemlja de facto veljal, tako da smo izgubili Primorsko in del Notranjske). Prav zaradi tega je pesnik Gabriele D'Annunzio septembra 1919 z dva tisoč prostovoljci za šestnajst mesecev zasedel Reko in s svojim slogom vladanja dal fašističnemu gibanju formo, med drugim tudi fašistični pozdrav z iztegnjeno roko, politične shode kot velike spektakle z rituali, in naslov duce, ki je na Reki pripadel prav njemu. Svoje metode delovanja pa je fašistično gibanje ustvarilo predvsem v nasilnih akcijah proti slovenski in hrvaški manjšini v Italiji, kot je bil požig Narodnega doma v Trstu julija 1920.
Zanimivo je, da je Mussolini, ki je bil pred vojno socialist, leta 1919 fašistično gibanje ustanovil kot neke vrste novo delavsko stranko. Kmalu je opazil, da mu je ušlo izpod vajeti v povsem drugo smer, kot je hotel sam, saj je vse bolj postajalo sredstvo kapitalistov in oblasti za obračunavanje z upori agrarnih delavcev in stavkami v industriji. Leta 1921 je zato za trenutek celo razmišljal, da bi odstopil kot vodja fašistov. Vendar se je nato raje idejno prilagodil reakcionarnemu gibanju, ki ga je bolj nehote sprožil kot zavestno ustvaril, med drugim se je tako tudi spravil s kapitalom, katoliško cerkvijo in kraljevino.
Poleti 1922, ko so bili s 300.000 pripadniki že najštevilčnejše gibanje v Italiji, so fašisti nasilno razgnali generalno stavko. Mussolini je kmalu zatem začel govoriti o pohodu na Rim, s katerim si je želel prisvojiti oblast, čeprav so bili fašisti zelo maloštevilni v parlamentu. Tedanja vlada je bila neodločna in je šele 27. oktobra, ko so fašisti že zavzeli številne vojašnice in druge pomembne ustanove po državi, hotela razglasiti izredno stanje, vendar kralj ni hotel podpisati dekreta. Morda je bilo odločilno stališče generalov, ki si niso želeli državljanske vojne s fašisti. Po posvetovanju z nekaterimi liberalnimi politiki je kralj imenoval Mussolinija za predsednika vlade. Enotedenski pohod na Rim se je končal na današnji dan leta 1922.
Mussolini je sprva poskušal vladati ob opiranju na parlament, ne da bi imeli fašisti pomembno skupino poslancev. Leta 1925 je dokončno uvedel diktaturo, Italija pa je postala vzor fašistične vladavine, tudi za Hitlerja. Tudi v kraljevini Jugoslaviji so zlasti v drugi polovici 30. let poskušali počasi uvajati fašistični način vladanja, a se je zapletlo že pri vzklikanju tedanjemu predsedniku vlade Milanu Stojadinoviću »vođa, vođa« (»vodja, vodja«), saj se je to lahko slišalo tudi kot »đa-vo, đa-vo« (»hudič, hudič«).
