Spomin je sprva po malem še uhajal k predstavitvi februarja leta 2009 v metelkovski Menzi pri koritu, ko je ta »one man band« iz Teksasa prvič postavila na oder FV Music. Ampak tole je bilo gostejše, ne samo surovo, temveč tudi kuhano in dobro spečeno, če sežemo k metaforam iz antropologije hrane in prehranjevanja, metaforam, ki so v vsakdanjem življenju vedno dvoumno prehajale v glasbeniški vokabular pa še kam. Če ne drugega, nas spomnijo, kakšna »hrana« je lahko godba in kakšno obredje se lahko zgradi okrog nje.
Ta 38-letnik, ki prihaja v prava, zrela leta, je prave karte – držo – pokazal že z na videz nepomembnim detajlom, ko se je na odru prikazal s sprano majico benda Black Flag. Že to znamenje, referenca na legendarni kalifornijski hard core bend, ki je konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let utelešal vso nakopičeno energijo, težke frustracije in socialno tesnobo skoz glasbeno odprtost in pristop »naredi sam«, takoj napove, da Biram ni običajni »preporodovec« ameriških ljudskih godb, bluesa, countryja, delovnih pesmi, spiritualov in udomačenega južnjaškega rocka. Skratka, da »linija« ni zgolj neizmerno bogastvo, hkratna modernost in regresivnost ameriških polpreteklih muzik in slogov, marveč aktivni poseg v to gradivo z estetiko, ki se zdi še danes produktiven krak vsega muziciranja. Ni nujno, da je njegov status vnaprej roben, čeprav v večini primerov je.
Takega muziciranja ne prenašajo ne današnji skrepeneli svet komercialnega bluesa, ne skupnost novodobnih folkijev (in njihov del, ki ga krasi milozvočno tarnanje večine kantavtorjev), ne osrednji tokovi rocka in rokenrola. Recimo, še takrat, ko PJ Harvey poseže po komadu bluesovca Howlina Wolfa in ga poda na podoben zreduciran, zrnat, neposreden način, to bolj velja za drobno deviacijo, kurioziteto, ki naj ne bi nič imela opraviti z likom in delom dotične gospodične »alterrocka«.
Razlika je v tem, da Biram in še precej drugih likov s te »neodvisne bluesovko pankovske« scene (na primer Bob Log III, ki je radikalno zožil bluesovski kitarski slog gričevnatega severnega predela Delte v Mississippiju; pri nas v ta krak nekako spada duo Incurabili) to delajo ves čas. To ne pomeni, da po malem ne fetišizirajo glasbil in vsega, kar je obkrožalo glasbo starih in kar je že del obnavljajoče se mitologije o hudobnem, asocialnem, izobčenem volku samotarju (prvo vnanjsko znamenje je uporaba antikvarnih glasbil, največkrat rabljenih kitar, drugo pa neizmerna slast v robatem »proletarskem« slengu in namenoma lascivnem zafrkljivem nagovoru občestva).
Na ravni obdelave zvoka to pomeni rabo tehničnih pomagal za popačenje kitare, glasu, ozvočeno »nogo«, zvok je neotesan, avtentikacijsko »low-fi sound«, kjer se spojita akustična podoba starega pevca/kitarista in napadalni zven podtokov rocka. Na bolj glasbeni ravni se to odraža v poudarjenem »off-beatu«, hitrejšem tempu, uživanju v boogieju, pri Biramu sploh v nekaj sposojenih potezah sloga teksaškega bluesovca Lightnina Hopkinsa, ki jih neskončno variira, tudi tedaj, ko naredi čistokrvni rock komad.
Biram je dober pesmopisec, ljudski v tem, da iz zakladnice muzik in fraz kleplje svoje pesmi, ki so včasih poudarjeno osebne, drugič imajo značaj baladnih pripovedi, v katerih nameša pripoved o prepovedanem uživanju s pranjem greha v repeticiji kongregacije južnjaške cerkve. Če na ploščah igra »avtorske ljudske« pesmi, jih na koncertu meša s predelavami, ki po pravilu niso direktni prepisi sloga. Repertoar je bil impresiven, širok, nastop dinamičen; vrinil je »ponarodele« Merla Haggarda, Manca Lipscomba, Muddya Watersa, Booker t-ja & The MG's, R. L. Burnsida, Lightnina Hopkinsa, soulovsko intonirane komade, teksaški valček in jodlanje, punk'n'roll in električni boogie. Dovolj za dobro kuhanje preteklosti, ki ima kaj povedati v sedanjosti.
