Kljub temu pristavlja, da publiko, ki je ob skoraj vseh uprizoritvah napolnila dvorane, še vedno bolj pritegnejo predstave domače produkcije. »Za občinstvo tujih predstav se je treba potruditi, ga negovati in usmerjati, da se privadi tujejezičnosti in začne uživati v predstavi tudi, če je odvisno od nadnapisov. Vsekakor pa zanimanje za tovrstne predstave iz leta v leto raste.«
Izjemna ansambelska povezanost
Bitka v tekmovalnem programu je potekala med dvanajstimi predstavami, nabor katerih je opravil selektor Primož Jesenko, medtem ko je o zmagovalcih odločala strokovna žirija v sestavi gledališkega kritika in teatrologa Marka Browna, dramaturginje in gledališke kritičarke Zale Dobovšek (predsednica), novinarja, prevajalca, gledališkega kritika in teoretika Jaše Drnovška, scenografke in režiserke Mete Hočevar ter dramaturga in teatrologa Arthurja Sonnena. Tako rekoč v vseh dimenzijah in elementih je peterico ekspertov najbolj prepričala predstava Nevihta Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega, ki jo je na oder Mestnega gledališča ljubljanskega postavil režiser Jernej Lorenci. Ta se ni okitila le z veliko nagrado za najboljšo uprizoritev in nagrado za režijo, temveč je odnesla tudi skorajda vsa priznanja v preostalih kategorijah. Med enajstimi konkurenti je žirija zaznala nekaj presežka le še v igri znotraj predstav Rdeča in Gospoda Glembajevi v produkciji SNG Drama Ljubljana.
»Ključni adut uprizoritve je v ujemu izvedbenega ravnovesja, ki se od izvirne zgodbe inteligentno distancira, a obenem izkazuje do nje izjemno spoštovanje in odločno refleksijo. Temelj dogajalne pretočnosti izhaja iz izjemne ansambelske povezanosti, ki vseskozi nadzorovano ostaja na tanki liniji med samoironijo, popolnim stapljanjem z vlogo in zmožnostjo vpogleda v dane situacije s (streznjenim) korakom vstran,« je podelitev osrednje nagrade predstavi Nevihta utemeljila strokovna žirija.
Po mnenju te pa si Borštnikovo nagrado za režijo zasluži Jernej Lorenci, in sicer zaradi izjemnega tveganja ter popolne predanosti in zaupanja celotni umetniški zasedbi. »Njegova režija preigrava igralčeve identitete, jih sprotno lušči in krpa, akterja postavlja v večopravilne pozicije, kjer na površje ne priplavajo le njegovi igralski potenciali, pač pa tudi drobci zasebnosti in spontanosti. Režiser ustvari dogodkovno pokrajino, kjer se v enotno konico sočasno izlivajo tankočutno razporejene pasaže dramskih situacij, glasbenih partitur in individualnost igralskih energij.«
V splošnem je žirija pozdravila precejšnjo prisotnost novih slovenskih dram v tekmovalnem programu, na drugi strani pa se ji je v nekaterih uprizoritvah kot nekoliko moteča pokazala težnja po pretirani ekspresivnosti, prikazani denimo prek kričanja, fizičnega nasilja ali golote. Vrh tega je izrazila dvom, ali predstave, izbrane v tekmovalni program, dejansko odražajo reprezentativno podobo najboljših gledaliških praks v Sloveniji.
Igralec, ki se daruje gledalcu
Vrhunec sklepne slovesne prireditve je, kot običajno, predstavljala podelitev Borštnikovega prstana, najpomembnejše in najprestižnejše igralske nagrade za življenjsko delo. Žirija, ki so jo tokrat tvorili Silva Čušin, Jernej Lorenci, Dušan Mlakar, Alja Predan in Ivo Svetina, je nadela prstan članu ansambla SNG Drama Ljubljana Igorju Samoborju. Na gledaliških odrih je doslej odigral več kot šestdeset naslovnih vlog, zanemariti pa ne gre tudi njegovega igralskega prispevka v okrog dvajsetih slovenskih filmih.
»Od Mladeniča v Letoviščarjih v sezoni 1977/1978 pa do Borisa Spaskega v Bobbyju in Borisu v sezoni 2011/2012 ni le razpon, ki se ga meri z desetinami sezon in desetinami vlog, ampak je predvsem razpon, v katerem je zorel in dozorel Igor Samobor kot odrski umetnik, veščak svojega poklica in lastnik izjemnega daru, ki ga ni nikdar po nemarnem zapravil, ampak le bogatil,« je Ivo Svetina zapisal v obrazložitvi k nagradi.
