Iz ljubezni do znanja
Kot vedno čil, globokega in odmerjenega glasu, iskrivega in humornega duha Stabej priča, da bi kot reklo »eno jabolko na dan odžene zdravnika stran« veljalo upoštevati še maksimo »vsaj ena križanka na dan odžene pozabo stran«. Sestavljanje in reševanje križank je zanj namreč igra, radodarna z užitkom, zato ji še vedno ostaja zvest. Podpisal se je pod več kot 1000 klasičnih križank. Njegove križanke veljajo za vrhunske. Zložil je tudi več kot 4000 ugank. Koliko jih je rešil, še sam ne ve. Ugankarstva ga je naučila mama in prvi miselni oreh je objavil že kot devetletni otrok. Pravi, da se je ugankarstvo začelo zgodaj v zgodovini človeštva, ko si je človek zastavljal prva vprašanja, se spraševal, denimo, zakaj grmi, zakaj se je nekaj zgodilo in zakaj ne. Zapeljiva poanta uganke je v tem, da človeka sooča z neznanim, je torej nekaj, česar (še) ne ve, a bo zagotovo (kmalu) odkril.
Od tod izvira dobršna mera užitka ob sestavljanju črk in zlaganju besed, s katerim si mnogi krajšajo čas in razgibavajo možganske vijuge. Križanka mora biti rešljiva, če naj bo vredna svojega imena. Stabej pravi, da se današnji sestavljalci prepogosto opirajo na razne priročnike in svetovni splet, v križanke tlačijo stvari, ki jih v resnici ni treba vedeti, nekaterih pa v zanesljivih virih tudi ni mogoče najti. Dober križankar se izogiba ponavljanju, upošteva lepoto besed in poskrbi za domiselnost opisa. Polnjenje praznih kvadratkov s črkami potem resnično sproža prijetne občutke, ki prehajajo celo v sladko zasvojenost.
Poliglot in prevajalec nobelovcev
Stabej prevaja iz angleščine, francoščine, italijanščine, ruščine in nemščine, slovenil je tudi iz srbohrvaščine. Število prevedenih knjig krepko presega 150 in poleg leposlovnih obsega številna poljudna in znanstvena dela s številnih področij. Med njegovimi prevodi je tudi prvi del romaneskne trilogije Williama GoldingaObredi ob prehodu (1980), za katerega je leta 1986 prejel Sovretovo nagrado, najuglednejšo stanovsko nagrado za vrhunske prevajalske dosežke. Med drugim se je uveljavil kot prevajalec Teodorja Dreiserja, Samuela Becketta, Fulvia Tomizze, Iva Andrića in drugih peres, prevajal je tudi žanrsko pisavo Karla Maya, Victorie Holt in Mary Higgins Clark. Prevedel je kar nekaj del ameriške mojstrice Toni Morrison, ki je leta 1993 kot prva temnopolta avtorica prejela Nobelovo nagrado za književnost. Avtorica romanov Ljubljena, Milost, Najbolj modre oči in Salomonova pesem (izpod Stabejevih prevajalskih prstov) je pri bralcih zelo priljubljena, ker zna pomembne teme – med njimi zgodovino žensk in temnopoltih s severnoameriške celine – krasno upovedati. Kot pravi Stabej, je Morrisonova »njegova avtorica«: je mojstrica kompozicije, zgoščenega nizanja dogodkov in jezika, ki je ekonomičen in hkrati bogat. Prevajal je tudi dela dveh južnoafriških Nobelovcev, pisateljice Nadine Gordimer in pisatelja J. M. Coetzeeja. Eden izmed njegovih prvih trdovezanih prevajalskih dosežkov je bil sicer prevod kratke proze Nobelovca Iva Andrića Poti, obrazi, pokrajine v zgodnjih 60. letih.
Kritičen do mladih
Rodil se je v Mariboru, na levem bregu Drave, kjer je preživel prvih devet let do prihoda nemške okupacijske oblasti, ki je družino pregnala v Srbijo. Od tam so se Stabeji preselili najprej v Zemun in nato v Zagreb, kjer so živeli do konca vojne maja 1945. Nadaljnja tri leta je znova preživel v Mariboru, nato je sledila selitev v Ljubljano, kjer je maturiral na klasični gimnaziji. Študij je nadaljeval na oddelku za svetovno književnost in literarno teorijo ljubljanske filozofske fakultete. Bruce je v kremplje takoj dobil razvpiti profesor Anton Ocvirk in jim na prvem predavanju – bilo je v petek zvečer – zagrozil, da brez francoščine pri študiju pač ne bo šlo. Stabej si je že v soboto našel inštruktorja. Leta 1960 je diplomiral, isto leto je končal tudi študij na oddelku za operno igro na Akademiji za glasbo. To je bilo tudi leto, ko se je poročil. Z ženo Mojco, s katero zadnji dve desetletji živita v Hruševem, imata dva otroka. Ljubezen do lepe besede je v družini Stabej resnično našla hvaležno domovanje. Žena Mojca je slavistka, prav tako je slavist sin Marko, profesor na ljubljanski univerzi, hčerka Veronika je anglistka in francistka ter veleposlanica Slovenije v Parizu. Postal je že ponosni dedek: ob druženjih z vnukinjama tako ugotavlja, da so otroški možgani neverjetni, saj srkajo in beležijo informacije kot nekakšen magnetofonski trak. Do današnjih mladih je sicer kritičen. Pravi, da premalo negujejo bogastvo maternega jezika. »En kup besed je, ki se tako izgubljajo,« je nedavno podčrtal v pogovoru za radio Koper.
Soustvarjalec literarne in medijske krajine
V mladih letih njegova ambicija ni segala dlje kot do mesta književnega urednika v kakšni od uglednih založb. To se mu je kasneje tudi posrečilo. Kot urednik je sprva deloval na Radiu Ljubljana, bil je sodelavec revije Tovariš in honorarni urednik pri DZS. Dve leti je bil urednik prvega slovenskega ugankarskega lista Kaj veš, kaj znaš. Urednikoval je za Jano, Slovenski almanah, Radar in KIH, s katerim še vedno sodeluje. Kot snovalec je sodeloval pri radijskih in televizijskih kvizih, skupaj z Mišo Molk je nekaj časa vodil oddajo Križ Kraž. Kdo se ne spomni te oddaje iz 80. let, iz časov, ko je bilo ob sobotnih večerih najboljše televizijsko razvedrilo reševanje križanke, ugibanje skritega gosta in predmetov? Danes so televizijske sobote – pa čeprav v barvah – precej manj napete. Potem je urednikoval pri založbah Borec in Mladika. Kot uredniku mu je bilo všeč, da je imel opravka z resnimi ljudmi. Imeli so se lepo, se spominja z zadovoljstvom, obenem so izdali veliko lepih knjig.
O prevajalčevi zvestobi
Kot izkušen prevajalec Stabej sledi nazoru: bodi zvest izvirniku, zlasti temu, da nič ne izpustiš. Drži se izvirnika, kot je le mogoče. Ob tem upoštevaj značilnosti lepega slovenskega jezika tako za pisano kot za govorjeno besedo. Jeziku ne delaj sile, vendar bodi ustvarjalen. Nepričakovane rešitve so dovoljene, če le veš, zakaj se jih poslužuješ. Za konec naj se pridružimo iskreni želji prevajalskega društva: Jože Stabej, še na mnogo let in besed!
