Upravičenost Ihanovega naslavljanja svojih esejev kot državljanskih leži še bolj v njegovem osebnem angažmaju, prizadevnosti in intencionalnosti. Recimo, da je redek med ljudmi njegovega stanu in statusa ter zato toliko bolj dragocen. Nimamo prav pogosto priložnosti, da bi slišali ali brali, kaj si o fenomenih slovenske družbe misli kakšen slovenski predstavnik tehnične ali naravoslovne inteligence. No, pustimo zdaj ob strani Žigo Turka, že iz povsem objektivnih razlogov. Ihan povleče iz svoje specifične stanovske (pa kajpak tudi življenjske) izkušnje tisto najbolj presežno v anekdoti, včasih do mere, ko so primeri in prigode nekakšni modeli, ob katerih vzcveti znanstveno objektivni um. A na praktične primere polaga induktivne rešitve, ki se večinoma ne zdijo napačne. Tako se eseji podobno kot njegove pesmi kažejo kot zgledni primeri celostnega pristopa k obravnavanju problemov. In to je tudi glavna odlika knjige, Ihan ima večinoma prav.
Je pa tudi par zoprnij. Ihan se zdi več stilista v pesništvu kot v esejizmu. Svoje misli na več mestih ponavlja. In to dobesedno. Kot da bi recimo predaval drowsy študentom v malce zatohli predavalnici. Nerodno je tudi tam, kjer pod besedili leži natančno odmerjena namera provociranja ali pač klenega vznemirjanja sodržavljana. In s provociranjem skupaj z njegovo namero je tako – dejanska provokacija izvira v nekoliko bolj ambivalentnem spletanju argumenta, v potujeni ali dvoumni resnici, redko v metanju resnice naravnost v obraz.
Če povzamemo, v knjigi ni ene same neumnosti, kar je čisto poseben dosežek v sferi slovenskega esejističnega založništva. A nekaj bo na tem, da je gola resnica danes čisto navadna suha veja argumenta, s katere ne bo sadov. Brez da bi bil avtor česa kriv.
