Hkrati prizna, da je takih, ki so v lanskem letu prejemali državno pomoč, v bistvu še več. V centru so namreč odločali le o prosilcih, ki so bili k njim preneseni iz zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tistih, ki so se zaradi strahu, da jim bo po smrti država pobrala zapuščino, vnaprej odpovedali svojim socialnim pravicam, pa v svojih evidencah ne zaznavajo. Prav strah in negotovost sta po mnenju Webrove tudi najhujši posledici, ki ju je za zdaj starostnikom prinesla nova socialna zakonodaja.

»Nedavno je prišel k meni v pisarno čez 70 let star gospod, ki je jokal in moledoval, naj mu pomagamo, ker ni še nič jedel, čeprav je bila ura že krepko čez poldan. Rekel je, da je lačna tudi njegova žena, ki za nameček leži bolna v domači postelji. A ko sva s kolegico pogledali v računalnik, da bi videli, kako mu lahko pomagava, sva ugotovili, da ima na bančnem računu več kot 20.000 evrov. Ta znesek je bržkone varčeval za hude čase, a ne zaveda se, da so zdaj nastopili ti hudi časi,« s konkretnim primerom ponazori Webrova, ki meni, da je novi zakon o socialno-varstvenih prejemkih do starostnikov vendarle pravičnejši kot poprej, saj »po novem država dobi nazaj, od koder lahko, in denar preusmeri tja, kjer ni popolnoma nič.«

Po besedah direktorice centra za socialno delo se prav zaradi trdo prigaranih prihrankov hujše tragedije na terenu še ne dogajajo, boji pa se, kaj bo, ko bodo tudi te finančne zaloge pošle.

Zavračajo pomoč, ker so preponosni

Ena od tistih, ki imajo direkten vpogled na stanje »na terenu«, je tudi socialna oskrbovalka Martina Zupanc, ki še s petimi kolegicami skrbi za 70 oskrbovancev v občini. Sama jih obiskuje 15. Pomaga jim pri osebni negi, gospodinjstvu in jim dostavlja kosila. Po njenih opažanjih se je splošna slika starostnikov začela slabšati sočasno z recesijo in se stopnjevala skupaj z njeno intenzivnostjo.

»V zadnjem letu, odkar je manj socialnih transferov in so marsikomu znižali že tako borno pokojnino, se je stiska ljudi še poglobila. To se na prvi pogled opazi že z zmanjšano količino naših storitev. Nekateri oskrbovanci se odpovedujejo vsakodnevnim kosilom. Privoščijo si ga morda le še vsak drug dan. Odpovedujejo se tudi gospodinjski pomoči, za kar poskušajo vpreči sorodnike. Res morajo paziti na vsak cent, da začetek meseca povežejo s koncem,« pove Zupančeva, ki se je ravno vrnila z oskrbe 90-letnega para. Njemu je nova zakonodaja ukinila varstveni dodatek, zato je samo še vprašanje časa, kdaj se bo par častitljivih let moral odpovedati oskrbi na domu.

Ker je Zupančeva tudi prostovoljka pri Rdečem križu, ve povedati, da starostniki v zadnjem času vse pogosteje posegajo tudi po pomoči nevladnih organizacij. A problem je, poudarja, ker marsikdo zelo težko prizna, da je v stiski. »Še sebi ne priznajo, kaj šele drugim. Nekateri zavračajo pomoč, ker so preponosni. Enostavno jih je sram priznati si, da so pomoči potrebni. Stiske so pa resnične, zato jim včasih z Rdečega križa samovoljno prinesem kakšen paket,« prizna oskrbovalka socialnega centra v Šentjurju.

Nerodno jim je razkazovati lastno bedo

Oskrbovalke so s svojim komitenti vsak dan v stiku, zato starostniki zaupajo njim, pred zunanjih svetom pa se čedalje bolj zapirajo. »Tudi novinarjev nočejo spustiti v svoje domove, saj jim je nerodno razkazovati lastno bedo. Toliko so stari, a ne živijo človeka vredno življenje. Venomer se sprašujejo, do kdaj bodo še zmogli? Kdo jim bo potem pomagal? Čeprav se morda sliši čudno, so finančni problemi zanje največji problemi. Brez denarja ne morejo biti srečni, zato optimizma pri njih skorajda ni več zaznati. Prej pesimizem. Bolje rečeno realni pesimizem,« razloži Zupančeva.

Po njenih besedah se stiska v mestu malenkost manj pozna kot na podeželju, kjer pokojnine v marsikaterem primeru ne presegajo 210 evrov. In v marsikaterem primeru je za to kriva nova zakonodaja, ki jih je prikrajšala za varstveni dodatek, opozarja sogovornica. Ker si ne morejo več privoščiti snažilke, negovalke, kuharice in drugih pomočnic, so s temi opravili čedalje bolj obremenjeni njihovi otroci.

»Nekateri so res okupirani z njimi. Sploh v primerih, ko je starostnik prikovan na posteljo in je tudi partner preslaboten, da bi mu lahko pomagal.« Za take, poudarja Zupančeva, tudi dom ni rešitev, četudi bi imeli denar zanj. »Bolj so srečni v svojem okolju. Dom je za tiste bolj fleksibilne, ki še hodijo in iščejo družbo, medtem ko začnejo nepokretni v domu po navadi usihati.«

Generacija, ki ni navajena tarnati

Da njene besede držijo, nam potrdi tudi skupina stanovalk Doma starejših Šentjur, ki jih zmotimo po jutranji vadbi joge. Starosta doma, 92-letna Zofka Kincl, je prag institucije prestopila pred desetimi leti in odločitve ni niti za trenutek obžalovala. »Za prehod v dom moraš biti psihično pripravljen, sicer zlahka zapadeš v depresijo in ti na splošno trda prede. Nam je pa prebivalkam doma v teh težkih časih vsekakor lažje kot tistim, ki so sami doma. Če ne drugega, smo na varnem; imamo zdravnike, hrano in osebje, ki lepo skrbi za nas,« pove vitalna 92-letnica, ki je v domu polno zaposlena, saj redno obiskuje jogo, telovadbo in pevske vaje, vodi pa tudi knjižnico in piše za interni časopis.

O težkih časih s sovrstnicami ne razpreda prav pogosto. Pravi, da so pripadnice generacije, ki ni navajena jamrati. »Družim se tudi z zunanjim svetom, zato vem, da marsikdo zelo trpi, a ljudje neradi tožijo. Nekatere je tudi sram povedati, da jih vzdržuje občina,« nam zaupa Kinclova in doda, da najbolj jamrajo po navadi tisti, za katere se ve, da imajo največ.

Čeprav ji je država zarezala v pokojnino, ki jo dobiva po pokojnem možu, si lahko za zdaj lahko še sama plačuje bivanje v domu, poudarja pa, da če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več samostojna. Podobno meni tudi 90-letna Brigita Skočič, ki ji sto evrov, za kolikor ji je država zmanjšala pokojnino, še kako veliko pomeni, saj si sama plačuje oskrbnino v domu.

Tega pa ne zmore za odtenek mlajša Antonija Golob, ki prejeme vsega 410 evrov pokojnine na mesec. Oskrbnino v domu ji zato doplačajo otroci, ki v vseh pogledih zelo lepo skrbijo zanjo. »Brez njih bi bilo zelo hudo, saj vidim druge, kako trpijo. Nekoč sem dobivala varstveni dodatek, vendar že dolgo ne več. Zdaj ga pa sploh ne bi vzela, saj ne želim, da bi moji otroci vračali moje dolgove,« odločno pove Golobova.

Le otrok naj ne vpletajo v varčevanje

Gospe v domu starejših družno protestirajo proti varčevalnim ukrepom, saj – kot poudarjajo – država ne sme prestavljati celotnega varčevalnega bremena na pleča revnih. »Tistim, ki imajo največ, bi morali tudi največ vzeti. Bogatim se tudi 30 odstotkov ne bi bogve kako poznalo, nam pa se pozna vsak odstotek,« sogovornice malodane udarijo po mizi.

A čeprav jim gre čedalje bolj za nohte - med drugim morajo plačevati tudi vse več zdravil -, se jim najhuje stori, ko pomislijo na vnuke, za katere so v skrbeh, ali bodo v teh negotovih časih sploh prišli do službe. »Saj vidite kam gremo, plovemo navzdol. Razslojenost in posledično sovraštvo se povečujeta,« na neenakost opozori Skočičeva, medtem ko Marijo Sitar še posebej jezi in boli, da otroci niti v šolah niso več vsi enaki.

»Otroci, katerih starši nimajo denarja, so v šolah lačni. Sama vem, kaj pomeni lakota. A nekoč smo bili na to navajeni in lačni smo bili pravzaprav vsi. Hodili smo bosi in vse nas je enako zeblo. Predstavljajte si, kako se danes počuti otrok, ki ne dobi malice. Tak otrok je črna ovca in bo ostal zaznamovan za vse življenje. A imajo naši voditelji sploh občutek za ljudi?« se sprašuje Sitarjeva. Pritegnejo ji tudi vse ostale, ki se strinjajo, da bodo že potrpele, če bodo kdaj lačne. Le otrok naj gospodje ne vpletajo v svoje varčevalne računice.