Tudi sami smo se družili z »možem«, če smo natančnejši, z dvema. Prvi je bil snežni mož (yeti), drugi mož z dežele (countryman). Obadva sta imela podoben cilj: ugrabitev. Ne le nas, temveč čim več zemljanov. In kot smo ugotovili po druženju, ni treba, da nas ugrabita, saj se bomo pustili ugrabiti... Majhna športna terenca, škoda yeti in mini countryman, namreč v rokavu skrivata številne adute, ki so prepričali tudi zgoraj podpisanega. A pojdimo lepo po vrsti.

Nimate otrok, ste športen tip, med vožnjo radi sedite visoko in bi na poti tudi v slabših vremenskih pogojih radi prihranili kakšen evro? Če ste na večino zapisanega pritrdili, potem bi znala biti naša tokratna tekmeca pravšnja izbira. Po zunanjih merah nista ravno velikana, saj se je dolžinski meter pri škodi ustavil pri 4,22, pri miniju pa nameril 4,11 metra. Toda dolžini sta kot nalašč za poudarjeno okretnost tudi v mestnih središčih, da je majhen navzven lahko tudi velik navznoter, pa smo dobili s potrditvijo, ko smo sedli na vzdolžno pomično zadnjo klop (pri škodi so bili trije sedeži) in spoznali: centimetrov za glavo in kolena potnikov je presenetljivo veliko. Toda štirje (ali celo pet) v notranjosti lahko hitro postanejo preveč, če se odpravijo na daljšo pot, saj prtljažnika s 310 (countryman; pri minimalnem odmiku klopi 415) in 350 litri (yeti; 450) nista kos vsem potovalkam. Prtljažnik nemca ima sicer dvojno dno, čehu pa smo zamerili, da se vrata odpirajo zelo visoko, kar bi znale prekleti predvsem lastnice.

Svet ni eden, svetova sta dva. To smo lepo spoznali, ko smo sedli za volanski obroč. Notranjost škode je klasična, lepo urejena, a v ničemer izstopajoča, se pa sedi dokaj udobno in visoko, preglednost je zavoljo velikih steklenih površin zgledna. Mini v notranjosti izstopa. Številna stikala in oblika ročne zavore še najbolj spominjajo na kokpit potniškega letala, v oči takoj pade velik sredinsko nameščeni merilnik hitrosti, sedi se prav tako visoko, le pri preglednosti leti manjši očitek na zunanji ogledali, ki bi lahko bili večji. Zgodba o dveh svetovih pa se nadaljuje tudi pri zunanji obliki: yeti je klasično lep, countryman moderen, zato ne čudi, da boste z njim opaženi, kjer koli se boste že pač peljali.

In peljali se boste pri obeh lahko kar hitro in tudi dokaj varčno. Za pogon obeh štirikolesnikov je bil zadolžen 2-litrski dizel, moč pa se je na vsa štiri kolesa (stalni štirikolesni pogon) prenašala prek ročnega 6-stopenjskega menjalnika. Testna škoda je imela 33 konjev moči manj (143:110 KM oz. 105:81 kW), kar pa se je veliko bolj poznalo pri uradno izmerjenih zmogljivostih (174:198 km/h najvišje hitrosti, 12,2:9,3 sekunde do stotice) kot dejanskih občutkih med vožnjo. Še več: pri miniju smo dobili občutek, da bi kakšen konj več prišel še kako prav, saj je kljub dizlu v nosu navduševal z lego na cesti in kar silil k hitrejši vožnji skozi ovinke. Pri obeh smo cenili prožnost in posledično vozno udobje, saj ni treba imeti ves čas roke na prestavni ročici, glede na to, da imamo težko nogo, pa smo bili dokaj zadovoljni z izmerjeno povprečno porabo, ki je bila pri yetiju 6,7 litra, pri countrymanu še deciliter več, kar je pomenilo, da ima zavoljo občutno večje posode za gorivo (60:49 litrov) yeti tudi občutno večji doseg z enim polnjenjem (900:720 kilometrov).

Seveda sta bila oba serijsko opremljena z vsemi varnostnimi (zračne blazine in zavese, ABS, ESP...) in udobnostnimi pritiklinami (radio s CD, klima, električni paket, potovalni računalnik, tempomat...), kar pa glede na ceni sploh ne čudi. Za škodo yeti 2,0 TDI CR 4x4 family je namreč treba odšteti 22.499 evrov, minija countrymana ALL4 cooper SD pa cenijo na 30.250 evrov.

P.S.: Šele zdaj vidimo, da je Urška po ugrabitvi imela srečo, naš mož, ki bi se mu pustili ugrabiti, pa se imenuje countryman...

več fotografij na www.dnevnik.si