In ja, naj k temu dodam še to, da sem si, ko sem se lani prvič in zadnjič zataknil v stožiški garaži, med skoraj enournim prebijanjem na plano večkrat iz srca zaželel, da bi bil tudi sam med tistimi srečneži, ki na prijateljski tekmi slovenske reprezentance niso čakali na zadnji sodnikov žvižg.
A prejšnji petek pri tistih, ki so predčasno zapuščali dvorano, ni bilo čutiti strahu pred prometnim zastojem v stožiškem podzemnem labirintu, niti se mi ni zdelo, da bi se komu izmed njih mudilo preverjat, ali so mu mestni redarji med tretjo četrtino olisičili napačno parkiran avtomobil. Ne, bilo je nekaj povsem drugega. Navijači Olimpije so se malo pred koncem tekme po dveh zaporednih trojkah igralcev Fenerbahčeja in njihovem vodstvu z osmimi točkami preprosto predali, se dvignili s sedežev in se napotili proti domu.
Začutili so prihajajoči poraz in se brez vsakršnega dvoma prepustili svoji intuiciji, pa čeprav so vsi že ničkolikokrat slišali Petra Vilfana reči, da je v košarki vse mogoče, in se neštetokrat tudi na lastne oči prepričali, da je košarka igra preobratov. Konec koncev bi na tej isti tekmi, če se ne bi Aron Baynes iz nekega razloga odločil razkazovati svojih cirkuških trikov, Olimpija deset sekund pred koncem prišla na samo tri točke zaostanka.
A takrat so bili številni obupani navijači že na obvoznici, medtem ko so se drugi že pripravljali s stoječim aplavzom nagraditi svoje ljubljence za borbenost in pogum, s katerima so se zoperstavili »najdražjemu moštvu v Evropi«, kot je turško moštvo vsaj sedemkrat poimenoval uradni napovedovalec tekme v dvorani, kakor bi hotel pred zbranim občinstvom že vnaprej opravičiti neizbežen poraz domačih mladcev.
A zdelo se je, da tega poraza prejšnji petek sploh ne bi bilo treba opravičevati, saj so se z njim Olimpijini navijači pomirili že pred samim začetkom tekme. V Stožicah se je, vsaj tak je bil moj občutek ob koncu tekme, zbralo osem tisoč ljudi, ki so bili bolj kot česarkoli drugega polni razumevanja za težko finančno situacijo, v kateri se že več let nahaja njihov klub. Zbralo se je osem tisoč ljudi, sprijaznjenih s tem, da so razsipniški časi, ko smo si lahko privoščili zmago nad najdražjimi moštvi v Evropi, nepovratno minili.
Zdaj, v času velike varčevalne krize, naš Bo McCalebb namreč ne sliši na ime Šarunas Jasikevičius, ampak na ime Dominic Waters, od Olimpije pa nihče več ne pričakuje čudežev. Znižali smo svoja pričakovanja in se zadovoljili s tem, da smo večji del tekme enakovreden tekmec in da evropski velikani v Stožicah šele v končnici strejo odpor naših junakov, ki v primerjavi s svojimi nasprotniki igrajo za sendviče in kavo (mimogrede, še najbolj strastno so se navijači Olimpije v petek odzvali na Emirja Preldžića, nesojenega slovenskega reprezentanta, ki je za gledalce na tribunah s svojim razvpitim prebegom k Turkom verjetno poosebljal množično preseljevanje nadarjenih mladcev v tujino).
Bilo je sicer lepo in ganljivo gledati množico, ki navkljub porazu s stoječimi ovacijami nagrajuje svoje moštvo, a sam sem v zadnjih petih minutah tekme, ko se je »jeziček na tehtnici končno prevesil na turško stran«, dvorana pa je skoraj ravnodušno in onemelo spremljala zaporedne zgrešene mete in izgubljene žoge domačih košarkarjev, nostalgično spominjal časov, ko smo besno tulili vsakič, ko je Marko Milič samo pomislil, da bi se dvignil v skok šut, in je dvorana z glasnim negodovanjem pospremila vsako slabo podajo Jake Daneua.
Bili so to seveda drugi časi, bili smo razvajeni in živeli v prepričanju, da »njihov« slavni Dominique Wilkins ni prav nič boljši od »našega« Johna Taylorja in da je Tivoli najtežje osvojiva trdnjava daleč naokoli, in zato nikomur ni niti na kraj pameti padlo, da bi vnaprej pristajal na častne poraze proti klubom z nekajkrat višjim proračunom. Bili so drugi, lepši časi, ko smo dolgo v noč preklinjali sodnike, Sagadinove taktične poteze in odločilne napake naših košarkarjev in se nikakor nismo mogli pomiriti s tesnim porazom v sami končnici tekme.
In res je, da Olimpija danes ni več to, kar je v tistih časih bila, še bolj res pa je, da niti mi nismo več to, kar smo nekoč bili, in da je to spoznanje v resnici veliko bolj zaskrbljujoče. Za navidezno prijaznostjo množice, ki ploska poražencem, se namreč skrivajo ljudje, ki od življenja ne pričakujejo več, da jih bo presenečalo in navduševalo, temveč se zgolj po tihem nadejajo, da jim bo prihranilo vedno nova razočaranja. Po takšni predaji pa človeku ponavadi ostane le še upanje, da bodo zmagovalci usmiljeni in prizanesljivi.
Goran Vojnović
