»Drvimo v slepo ulico,« je na torkovi plenarni seji evropskega parlamenta pred sprejemom proračunske resolucije ugotavljal Daniel Cohn-Bendit, sopredsedujoči Zelenih. Poslanci so namreč z večino, ki ne odraža bipolarnosti neto plačnic in prejemnic v in iz evropskega proračuna (517 proti 105), sprejeli dokument, v katerem ugotavljajo, da bi zamrzovanje teh sredstev z izgovarjanjem na krčenje nacionalnih proračunov »izničilo pristojnosti in naloge Unije, ki izhajajo iz njene pogodbe, ter glavne politične odločitve evropskega sveta, še posebej tiste, ki se nanašajo na vodenje evropskega gospodarstva«. Čeprav nikjer zapisana, je ob tem ostala v zraku napoved, da bo evropski parlament morebitno zamrznitev ali že samo krčenje pred poldrugim letom v komisiji že sprejetega proračuna blokiral z vetom, s katerim je pred tem že zagrozila Velika Britanija v primeru, če do krčenja proračunskega predloga ne bo prišlo. Za izredni novembrski vrh EU se torej obeta še eno celonočno zvijanje rok, v katerem pa znajo kratko potegniti prav evropska komisija in parlament. Nanju se namreč (tudi upravičeno) lepi jeza evropskih davkoplačevalcev zaradi predrage zbirokratiziranosti, zaradi katere je zlahka preslišati argumente v prid povečanja evropskega proračuna tudi v državah, ki iz njega prejemajo več, kot vplačujejo.

Čeprav je evropski proračun v primerjavi z nacionalnimi zelo pregleden, obstaja vsaj trideset načinov, po katerih se v posameznih članicah in samem Bruslju preračunavajo dejanski prispevki držav oziroma davkoplačevalcev. V poprečju slednji za delovanje Unije ter polnjenje strukturnih in kohezivnih skladov prispevajo okoli 275 evrov letno: to dejansko velja le Nemčijo, medtem ko je prispevek Luksemburžana 581 evrov, Bolgara pa le 46 evrov. Slovenec v evropski proračun letno prispeva 163 evrov, tri evre več kot Grk, je pa slednji najbolj »nagrajen«, saj iz evropskega proračuna prejme letno kar okoli 760 evrov (torej 600 neto). Ko se Velika Britanija, Nemčija in Francija šopirijo kot največje plačnice proračuna, korekcija z dejanskimi plačili (torej vplačana in vrnjena sredstva) na davkoplačevalca pokaže, da Unija še vedno največ stane Luksemburžana, in sicer 200 evrov na leto, Nemca okoli 80, Britanca 60, Francoza pa le še 40 evrov. Slovencem si s stroški Unije ni treba razbijati glave, saj nam (še) vrača več, kot jemlje, pri čemer smo na boljšem kot Bolgari in Romuni in izenačeni s Čehi, med neto prejemniki evropskega proračuna pa so sicer vse članice, sprejete od leta 2004, od starih pa Grčija, Portugalska, Irska in Španija.

Ko bodo voditelji EU predvidoma 22. in 23. novembra (francoski predsednik je pred dnevi novinarjem dejal, naj se pripravijo na »nekaj noči trajajočo razpravo«) staknili glave nad temi številkami, jim bodo pripisali mnogo večji pomen, kot ga dejansko imajo. Dejstvo je, da evropski proračun navkljub vrtoglavim 140 milijardam evrov predstavlja dobra dva odstotka celotne proračunske porabe članic, pri čemer zdaj že zloglasna bruseljska birokracija pokuri letno en slovenski proračun. Skupaj 976 milijard v letih 2007 do 2013 bo tako zvečine porabljeno za spodbujanje konkurenčnosti (44,6 odstotka) in kohezivne programe (42,5) ter podporo EU kot globalnemu igralcu (5,7), nekaj manj kot šest odstotkov oziroma 55 milijard (15 evrov v povprečju na davkoplačevalca letno) pa je dejansko denar, s katerim Cameron, Merklova in tudi Hollande hranijo javno mnenje v svojih državah pri svojih varčevalnih eskapadah.

Slednje dokazuje, da je varčevalna mantra (če krčimo nacionalne, bomo pristrigli tudi evropski proračun) motivirana s povsem drugimi političnimi in ekonomskimi cilji, ki pa niso kompatibilni niti med samimi zagovorniki zamrzovanja evropske skupne porabe. Ko je minuli četrtek predsednik evropskega sveta Herman van Rompuy v Londonu poldrugo uro zaman prepričeval premierja Davida Camerona, naj ne maha z vetom na predlagani sedemletni finančni okvir EU, bi ga moral predvsem vprašati, v kolikšni meri je Velika Britanija še zavezana Uniji, v kolikšni pa njen »špilferderber«. Tega – vsaj javno – Rompuy ni storil, še manj pa si ga je upal dražiti z odpiranjem vprašanja vse bolj neupravičenega britanskega rabata, ki ga je svojčas izsilila od članic EU Margaret Thatcher. Slednji je povod, da se v proračunski razpravi za podoben rabat zdaj pulita Švedska in Danska, pri čemer tudi slednja iz rokava vleče veto. Nemčija po drugi strani skupaj s Francijo sledi svoji zamisli finančne federalizacije EU, sprva z ločevanjem proračunov za evrsko in preostalo območje Unije, kar, zanimivo, Camerona sploh ne moti, ampak se nad idejo proračunskega razdvajanja Evrope že navdušuje. Očitno ob pomoči finančnih botrov iz londonskega Cityja ocenjuje, da bo poseben proračun evrskih držav zlata jama, v katero bo treba brez kakršnega koli stroška zgolj zasaditi lopato, ko se bodo davkoplačevalski denarji zlili v nadaljnja reševanja evra.

Ko gre za denar, se ljubezen hitro konča. To nedvomno vedo tudi voditelji držav Unije, vprašanje pa je, v kolikšni meri se zavedajo, da denar ni vezivno tkivo ali vsaj ni več, odkar je iz Skupnosti za premog in jeklo prerasla v politično-gospodarski organizem, ki naj bi skrbel za blagostanje vsakega Evropejca z vsemi solidarnostnimi mehanizmi. Prek 80 odstotkov evropskega proračuna je svojstveno solidarnostno prelivanje denarja med članicami. Zakaj se ga ruši in ne dograjuje, je pravo vprašanje, ne pa njegovo povečanje za evro na mesec po evropskem davkoplačevalcu.