Ki so ga po šestih mesecih že vzeli iz prodaje in nadomestili z novo, hitrejšo inačico! Tablici je zdaj po novem uradno ime »iPad with Retina display,« ima pa procesor, novo grafiko, je še enkrat hitrejši, cena pa enaka kot prej. Godler je navdušen nad obljubo hitrosti, pravi, da bo koj ubodel enega. Jaz ga prepričujem, da ni treba. Kdaj se mu je pa nazadnje tako hudo mudilo, da bi mu ipad črke prepočasi izpisoval? Pravi, da vedno. Prepričat me hoče, da zelo hitro bere.

Na mreži pa krik ogorčenja, kako si lahko pri Applu kaj takega dovolijo!? Takole oklofutati vse, ki so pred pol leta stali v vrsti za (takrat) frišno novi ipad v prepričanju, da kupujejo špico od špice in do smrti nobenega več? Nov model že po pol leta? Boljši, hitrejši, superejši? Moj ni več zadnje tehnološko čudo?

V smeti z njim! Pol leta? Prepovedati jim je treba! Eno tableto na leto maksimum, drgač pa v keho!

Tokrat je bilo začuda mogoče Applovo predstavitev prvič spremljati v živo preko spleta, pripravil sem si kokice in pijačko. Vmes malo meditiral o televiziji in starih medijih, ki se navkljub internetu še kar držijo, in podobne misli. O tem, kako smo že leta 2006 na Vesti sanjali o neposrednih video prenosih s terena in tiskovnih konferenc in nekaj s tem tudi eksperimentirali, njim je pa to uspelo šele šest let kasneje, amaterjem. Pa o tem, da če bi bil ipad slovenski izum, bi bil gotovo lesen in lepši, ne pa tista plastika. Včasih me odnese.

Z enim očesom gledam televizijo, program popteveja mi teče v kotu drugega monitorja namiznega računalnika, soočenje predsedniških kandidatov imajo. Denis Oštir v tistem njihovem digitalnem studiu pred LCD-jem na dotik kaže nekakšno grafikonsko statistiko o pozitivno-negativnih odzivih na twitterju. Daleč je prišel, vedno znova je v poročilih. Twitter, ne Denis.

Pred kakim letom sva nekaj polemizirala o tem. Jaz sem napovedoval in očital, da bo twitter na popteveju le prehodna televizijska modna muha, ko so se začeli obešati na tam zapisane izjave politikov. On je zagotavljal, da ne, ker da je twitter legitimen izvor informacij in da ga bodo vse več vključevali. Besedo je očitno držal. Če danes iz poročil izrežeš vse v zvezi s tvitterjem in kadre z bankovci v ozadju, bore malo ostane. A veš tisto, ko začne Pucer o novi aferi na davkariji ali ministrstvu in ima za hrbtom obvezno fotografijo bleščečih evro kovancev, spodaj pa rdeče črke z vprašajem? No, to.

Vsi trije kandidati za predsednika republike so na twitterju. Zver edini tvita sam, morda tudi zato vodi v številu sledilcev. Priden pa ni, oglasi se enkrat ali dvakrat na dan, nazadnje, ko so v Ljudskem vrtu Zahovičevi dali gol. Najbrž ne zmore, revež, te dni jih vse tri vlačijo od enega mikrofona do drugega. Zato pa imata Türk in Pahor pomagače, a ti v bistvu le citirajo, kaj je njihov rekel, kje je bil in kam zdaj ekipa gre. Meh. Pravega recepta za učinkovito politično tvitanje – takšno, ki človeku ne bi šlo niti malo na jetra – pri nas še ne pozna nihče. Dalo bi se bolje. Še najbolj bom pa užaljen, če bojo dan po volitvah utihnili kot izpihani balon, tako kot zadnjič. Po volitvah odklopim vse tri, če se ne poboljšajo.

Najmanj sledilcev ima trenutni predsednik, ki je najkasneje začel. Vseeno mu na Oštirjevih grafih dobro kaže, ker je pač predsednik. Prednost domačega terena in to. In ker ima najbolj normalno fotko na računu, en simpl portret. Zver in Pahor hočeta z avatarjem povedat, da je prvi v Bruslju, drugi pa človek ljudstva, a je premalo razločno. Najbolj izbirčen je Zver, ki sledi ozkemu krogu komaj sedemdesetih ljudi. Za skoraj desetkrat ga poseka sedanji predsednik, ki ga očitno najbolj zanima, kaj se o njem tvita. Kar se sledilcev tiče, pa proti @milijonarju nobeden od njih nima za kruh, pa brez zamere.

Kaj vse to pove o kandidatih, ne vem. Nekaj že.

Jonas Žnidaršič