Volitve so kot nakupovanje v supermarketu. Tja ne greš zato, da boš kupil najbolj idealne kosmiče vseh časov. S police vzameš tisto, za kar se ti zdi, da bo otrokom najmanj škodilo. Do sedaj smo izbirali med žitaricami in koruznimi kosmiči. Zdaj pa se pojavlja še neka nova vrsta, ki ni niti iz koruze niti iz ovsa niti ni nekaj vmes. V slovensko politično polje so vstopili hibridi in genetsko modificirane rastline. Predsedniške volitve so naenkrat postale simpatičen spektakel.

Pahor v zavetišču za ženske

Na dvorišču dvanajstnadstropne stolpnice v središču Celja je Borut Pahor v soboto 20. oktobra zavzeto strigel živo mejo. Tako navdušeno, disciplinirano in zavzeto žive meje ne strižejo niti v Versaillesu. Letelo je na vse strani, pot mu je tekel z napetega, skoraj versko gorečega obraza. Najprej so mu dali majhne škarje, ki so hitro otopele. Prinesli so mu večje, profesionalno orodje. Na koncu je nekdo od nekod privlekel električne škarje, s katerimi je rezal grmovje v lične oblike. Orodja najbrž sploh ne bi potreboval. Živo mejo bi lahko strigel s svojim egom.

»Za nekonvencionalen pristop sem se odločil, ker časi niso konvencionalni,« je odgovoril na vprašanje, kaj mu je naredila živa meja, da se je je lotil tako besno. »Organizirali smo se v delovne brigade. To je oblika solidarnosti s tistimi, ki so potrebni kratkoročne pomoči. Družina, ki potrebuje streho, osnovna šola, ki potrebuje ureditev prostorov, počitniški dom. Pridejo ljudje, ki so blizu moji stranki ali Državljanski listi. Pridemo in pokažemo, da je nekaj tradicionalnega, kar smo poznali v naši preteklosti, tudi moderno. Kaže pripravljenost na solidarnost, ki ne more nadomestiti pomoči ljudem, ki so v stiski, lahko pa pokaže, da nekdo ni sam.«

To bi sijajno zvenelo, če bi bil Pahor kandidat komunistične stranke. V resnici je prvi levi politik, ki je sistematično šel iskat glasove na desnico. Odločitev je zanimiva. Barbara Brezigar je šla z desne lovit glasove na levico, pa se ji ni obneslo. Negotovost daje Pahorjevi kampanji neobičajno gnetljivost, kot bi bila narejena iz plastelina.

Ob njem je bilo tri desetine prostovoljcev, večinoma prostovoljk, ki so urejali preddverje zavetišča za ženske in otroke v Celju. Direktorica javnega zavoda Socio Suzi Kvas, ki upravlja varno hišo, je bila vesela pozornosti. Hkrati pa je izražala skrb, da pozornost morda ne pomeni tudi pomoči. »Vsaka štiri leta, ko so volitve, se kdo spomni na nas, potem pa pozabi,« je rekla, medtem ko so Pahorjevi prostovoljci kosili travo, barvali klopce in s smirkovim papirjem odstranjevali rjo z ograje. »Zadnji mesec nas zelo skrbi, ker vidimo, kam zadeve peljejo,« je pojasnila, da zavod upravlja zavetišče, skrbi za brezdomce in ima programe za odvisnike.

»Pravkar smo dobili navodila, da se bo za 20 odstotkov znižalo občinsko financiranje vseh programov. V kakem velikem projektu pet tisoč evrov morda ne pomeni veliko, za nas pa to pomeni, da programa ne bomo mogli več izvajati. Ker ministrstvo za delo postavlja pogoj, da mora biti 20 odstotkov programov financiranih iz drugih sredstev, se tudi tja ne bomo mogli prijavljati. Ne vemo, na kakšen način bomo to nadoknadili.«

O teh detajlih bi se predsedniški kandidat najraje pogovarjal abstraktno in v duhu sprave. Med njegovimi podporniki so politiki, ki v rezanju sredstev za socialo vidijo velik družbeni napredek. Pahor se je po popolnem volilnem fiasku in diskreditaciji socialnih demokratov odločil za kampanjo, ki temelji na delovni terapiji. Na petih različnih koncih je nastopil z delovnimi brigadami, ki evocirajo spomin na obnovo porušene domovine. Več kot štiridesetkrat pa je preživel osem ur v podjetjih z delovno obleko na sebi.

Sijajen pristop neposrednega marketinga političnih idej je hitro dal rezultate. Politik, ki nekaj dela, je deležen več pozornosti kot kolega, ki samo govori. Pahor je v resnici zelo atraktiven kandidat. Edini, o katerem ljudje pripovedujejo šale, kje vse da so ga videli delati. V nekaj tednih se je uspešno otresel podobe predsednika vlade, ki ni znal niti vlade držati skupaj in ga je s položaja odnesla lastna koalicija. Postal je samoten lovec na najvišje politično mesto. V enem telesu je združil kolektivni duh socializma in privatno iniciativo uspešnega mladega kapitalizma. Oboje kaže, kjerkoli je dovolj kamer in mikrofonov. Predstavlja se kot kandidat socialnih demokratov, ki so v opoziciji do neoliberalne vlade in Virantove Državljanske liste, ki v vladi izvaja radikalen neoliberalni politični program. Socialno je Pahor na strani trpečega ljudstva, politično pa v Evropski centralni banki.

Pahor je doma v Šempetru na periferiji Nove Gorice, sto metrov od meje z Italijo. Rasel je ob dveh jezikih in dveh političnih kulturah. Brez težav govori tudi dva politična jezika hkrati.

»Ne podpiram vlade Janeza Janše,« kategorično zagotovi. »Hkrati pa nasprotujem njenemu rušenju, ker bi bila to za Slovenijo katastrofa.« Potem govori samo še o holdingu, pokojninski reformi, slabi banki, javni porabi in drugih rečeh, ki so mu ušle, ko je vodil vlado. Zdaj ima ideje. Za vsako potezo vsaj dve nasprotni.

Kot organizator dela pa nikoli ni slovel. Dve prostovoljki sta s čopičem dokončevali barvanje klopce pred vhodom v materinski dom. Opravili sta imenitno delo in klopco pustili, da se suši na soncu. Nato je mimo prišel krepak možak z motorno kosilnico v roki in pokosil vso travo okoli nje. Listje in rože so leteli v zrak in se usedli na svežo barvo. Delovalo je skoraj kot metafora za kampanjo, kjer leva roka ne sme vedeti, kaj dela desna.

Nekaj komunistične dediščine iz sedemdesetih let je v Pahorju ostalo. Takrat so izumljali demokratični centralizem, plansko tržno gospodarstvo in konstruktivno kritiko. Ti principi postajajo spet moderni.

»Komuniciram z ljudmi z obeh polov političnega prostora,« zagotavlja Pahor s kosilnico v roki. »Vidim potrebo po politični složnosti. Ob tem, da ohranimo svoje prepričanje, bomo povezali tisto, kar je skupnega.«

Tudi ideja, da je idealna družba nekonfliktna, diši po naftalinu. Demokracija je simpatična zgolj zato, ker priznava konfliktnost družbe. Pahor nikoli ni veljal za najbolj oster nož v predalu. Prav nasprotno. Ima pa ubijalski politični instinkt. Odkar je vstopil v politiko kot predsednik Zveze socialistične mladine v srednji šoli, je skozi mladinsko politiko, komunistično partijo, kongrese, demokratizacijo, sestop z oblasti, demokratično izvoljeni parlament, Evropsko unijo in vlado ves čas bil blizu vrha ali na vrhu politike. Edino mesto, ki ga še ni zasedel, je mesto predsednika republike. Vse drugo je že bil. Njegovi kolegi so vedno z veseljem razlagali, da ni najbolj svetla žarnica na lestencu. Pa vendar se sedaj Milan Zver in Danilo Türk v njegovi družbi počutita ogroženo. Drug z drugim bi lahko opravila in definirala prostor razlik. Pahor pa je vnesel zmedo, napada oba hkrati in se uspešno rine med njiju. Ni slabo za človeka, ki je bil pred enim letom popolna zguba. Sijajen politik. In skoraj nič drugega.

Zver v operi

V nedeljo se je Milan Zver spravil nad opero v Ljubljani. To je stara in ugledna institucija, ki jo je težko spraviti iz tira. Odkar so jo prenovili in ji prizidali temno ozadje, se sploh trudi dajati vtis zadržane spodobnosti. Zverova ekipa ga je v treh potezah potolkla.

V Zverovi stranki imajo radi ugled. Vedno uporabljajo isto formulo. Zasedejo ugledne prostore in upajo, da se bo ugled preselil nanje. Rezultat je tudi vedno enak. Prostori potem nekako niso več tako ugledni, kot so bili prej.

Zver si je konvencijo v Ljubljani omislil kot urejen spektakel v operni hiši. Začelo se je zelo dobro. Prireditev je vodila Eva Irgl. To je pametna ženska, ki zna brezhibno nastopati, govori jasno in z bleščečim nasmehom. V dolgi modri svileni obleki bi lahko pela Tosco, njen močan glas pa je zdramil dvorano, kjer so se delali, da igrajo v filmu o nemrtvih. Ko je prišla na oder, se je zdelo, da bo napovedala simfonike. Namesto tega je predstavila harmoničarko, ki je zapela Kje so tiste stezice. Pesem govori o zanemarjenosti okolice domače hiše, ki jo bo pevka uredila in spravila v red. Pahorjevo delovno brigado iz Celja so v operi zapeli s harmoniko. Nekakšna logika je tukaj bila. Pač Zver, ki bo iz zanemarjene države naredil cvetoč vrt. Naj bo. V opero sicer ne sodi, ampak nekoliko ponesrečena evokacija tradicije to je.

Irglova se je takoj odkupila. Napovedala je violinistko in pianista. Odigrala sta enega od Madžarskih plesov Johannesa Brahmsa. Mislim, da je bil peti, ampak ne dam roke v ogenj, ker sem si zatiskal ušesa. Pianist je igral na električni klavir. Razumem, da je Zver simpatizer Viktorja Orbána in da so madžarski plesi poklon prijateljstvu. Ampak če to počnejo v operi, bi lahko vsaj pianino privlekli s sabo, če že ne baby steinwaya. V teh institucijah je vse stvar forme.

Prijetno presenečenje je bila pesem Zemlja pleše v izvedbi ženskega pevskega zbora. Le kakšno zvezo bi ta vesela pesem Marjane Deržaj iz časov krvavega komunističnega režima in Slovenske popevke imela s predsedniškim kandidatom? Zverovi so konsistentna stranka. Avtor besedila Gregor Strniša je takoj po vojni nekaj let sedel kot politični zapornik in v tej mitologiji najbrž sodi na seznam žrtev prejšnjega režima. Lepo je, če so politične kampanje natančne pri oblikovanju sporočil.

Med glasbenimi točkami so nastopali politiki. Ta del je bil izpeljan brezhibno. O glasbi nimajo pojma, na politiko pa se razumejo. Predstava je bila organizirana po vzoru ameriških konvencij. Stopnjevala je napetost do trenutka, ko bo ob zvokih koračnice na oder prišel Zver.

En govornik za drugim so predstavljali Milana Zvera kot rešitelja države, ki je zabredla v globoko moralno, politično in finančno krizo. Ampak zakaj je tako grozno? Prvi nastavek je dal Dragutin Mate, ki se je sklical na Jožeta Pučnika in uvedel kult mrtvega poglavarja. Nekje v marketingu so se spomnili, da mora biti Zver združen s Pučnikovo podobo, in vsi so se tega držali. Tudi Drago Jančar, ki ima običajno nekoliko več domišljije. »Njemu gre za stvar,« je menda rad rekel Pučnik o ljudeh, ki jih je imel rad. Mate pa je Zvera predstavil prav kot človeka, ki ga je Pučnik imel v mislih, in to za isto stvar.

Zakaj Jože Pučnik, je potem pojasnil Bernard Brščič. Tudi on je segel dvaindvajset let nazaj, do prvih predsedniških volitev, na katerih je kandidiral tudi Pučnik. »Žalibog smo se na tistih volitvah odločili napak,« je ugotavljal, kje so se začele težave Slovenije. »V kolikor bi nas oče slovenske države dr. Jože Pučnik kot predsednik predsedstva popeljal v samostojnost, bi bila prihodnost boljša. Žal smo pred dvaindvajsetimi leti naredili napako. Popravni izpit po dvaindvajsetih letih je na predsedniških volitvah čez tri tedne. Upam, da te napake ne bomo ponovili.«

Pučnik, oče slovenske države? Zanimiva obtožba. Bogvedi, če bi jo danes priznal. Res pa je, da je izgubil predsedniške volitve in da so jih izgubili vsi, ki jim je bilo po njegovih kriterijih za stvar. Slovenski volilci se na predsedniških volitvah radi motijo in delajo napake. Tudi Barbara Brezigar, ki je z veliko resentimenta ugotavljala, da bo lahko le Zver deloval v dobro vseh državljanov in jih združil.

Žiga Turk je med govorniki deloval najbolj kompetentno. Goji podobo nekdanjega italijanskega zunanjega ministra Gianfranca Finija. Hkrati nastopa kot žrtev in prenovitelj. Dobra taktika. Na odru deluje kot najbolj pameten slovenski politik. Zvera je postavil v kontekst svoje teorije o moralni dokapitalizaciji Slovenije, ki temelji na desničarskih vrednotah spoštovanja, discipline in svetosti. Ker je govoril o dobroti in svetosti, je moral razložiti, zakaj desni politiki v javnem življenju izpadejo kot brezsrčni. Za to so krivi predvsem mediji, ki o njih širijo neresnice in laži, srce pa zaledeni tudi zato, ker drugi »prevečkrat pljunejo v ponujeno roko«. Turk se ravno dovolj smili samemu sebi, da lahko prepričljivo hkrati moralizira in grozi. V nedeljo je bil daleč najboljši politični igralec v operi. Zvera je podprl, ker je kandidat stranke.

Najlepši govor pa je imela Zverova žena Andreja Valič Zver. Vnesla je barvitost živega človeka, navezanost na skoraj mitično domačijo blizu Ptuja, mladost v Ljubljani, preprostost značaja, čistost čustev in ljubezen. V političnem delu se je tudi ona sklicala na Jožeta Pučnika in plebiscit za neodvisnost Slovenije. O tem je nekaj namigovala že Barbara Brezigar v svojem govoru. Valič Zver pa je na svojega moža neposredno prenesla odgovornost za zgodovino. Predsedniške volitve bodo še en plebiscit.

»Plebiscit za izhod iz krize, za mir, varnost, blaginjo, sodelovanje, povezovalnost, spoštovanje dostojanstva vsakega človeka,« je sklenila.

Če Zver izgubi volitve, bo konec sveta že mesec prej, preden se izteče majevski koledar.

Kandidatu so pred noge položili retorični rdeč tepih, ki mu je omogočil, da reče karkoli. Odločil se je, da bo najprej pokazal, da ne zna pripovedovati vicev. Star vic o politiku, ki v peklu ne razume razlike med kampanjo in resničnostjo, je raztegnil, dokler ni nehal biti smešen. Zveru je strankarski aparat pripravil sijajen uvod. On pa se je odločil za antiklimaks. Po nekaj visokoletečih besedah o narodu, spoštovanju do nacionalnih simbolov in državi, v kateri bo vsakdo izpolnil svoja pričakovanja, je govoril samo še o zakonih, ki jih je predlagala sedanja vlada in imajo v parlamentu težave. Zvenel je kot strankarsko opredeljen komentator v Odmevih in je razložil holding, vključitev zlatega fiskalnega pravila v ustavo, uravnotežen proračun in kar je še popularnih tem, za katere bi morali glasovati vsi državljani in izvoliti njega. Ideja je, da si domoljub, če podpiraš večinsko stranko v vladi. Poleg aktualne politike je ponudil še programsko obljubo o večinskem volilnem sistemu, po katerem bo Slovenija dobila močno vlado, njen predsednik pa bo imel proste roke. V predsedniško kampanjo je pripeljal spremembo ustave in drugo republiko. Ni bilo čisto jasno, ali je vlada Zverov propagandni aparat ali Zver strankin propagandist. Ni pa pustil nobenih dvomov, čigav predsedniški kandidat je.

Türk pred vrati Dunaja

Danilo Türk je imel v ponedeljek, 190 kilometrov pred Dunajem, nasproten problem. Ko je sedel na odru kina Udarnik v Mariboru, je zbujal vtis, da bi najraje ne imel opraviti z nobeno stranko in da je sam svoj kandidat. Vendar odmaknjenost od strankarskega političnega prostora ni delovala kot velika prednost. V kino je prišel iz Kazinske dvorane mariborskega gledališča. Tam je mariborski časopis Večer organiziral prvo soočenje med vsemi tremi kandidati. Priložnost je bila simpatična, ker niso nastopali za televizijske kamere, ampak za zainteresirano publiko. Zver je s seboj pripeljal strankarsko četo, ki je disciplinirano zasedla desno stran dvorane in besno ploskala vsakič, ko je spregovoril. Türk in Pahor pa sta pozabila s seboj pripeljati vojsko in sta delovala osamljeno. Leva stran dvorane je poslušala. Vendar so vsi trije kandidati zgolj mehanično odgovarjali na vprašanja in niso dražili drug drugega. Türk je pokazal čustva zgolj, ko so se mu Zverovi privrženci smejali ob navajanju tri tisoč evrov, ki jih je sam vložil v kampanjo. Izgubil je živce in jih utišal. Le kako je lahko predsednik pozabil, da je nadzor čustev pri javnih nastopih prvi zakon politike? Ampak, prav to je njegov problem. Türk je izjemno vešč državniške drže. To je premalo rečeno. Za majhno državo je velik državnik. Nastopa pa tako, kot da se mu o politiki ne sanja. Kot da bi bili politični konflikti nekoliko preveč zapacana zadeva za gosposki položaj prvega med enakimi.

Avtonomijo položaja predsednika pa je pripravljen braniti. Ko je Zver razlagal, da bi bilo treba spremeniti ustavo in volilni sistem tako, da bi imel predsednik vlade večjo moč, se je Türku dvignil greben. Zver je govoril, kot da ni prebral ustave, in trdil, da ima predsednik republike večjo moč od predsednika vlade. Türk je v tem zaslutil napoved državnega udara. »Predsednik vlade ima dovolj pooblastil,« je rekel. »Moramo biti zelo previdni, da ne bi zdrsnili v logiko izrednih razmer in se, ne da bi to izrecno rekli, pogovarjali o izrednih pooblastilih. Mislim, da moramo to zelo jasno in od vsega začetka zavrniti. Zdrs v smeri izrednih pooblastil vlade ali predsednika vlade ne bi bila prava stvar.« V času, ko so vse stave na karti gospodarske krize, je za izredna pooblastila prava priložnost. To je bilo lepo izhodišče za polemiko o temnih plateh demokracije in kakšno jasno besedo v njeno obrambo, vendar je šlo mimo. V predsedniškem krogu politike so vsi konflikti ostali v mejah skrajne vljudnosti in zmernega obupa. Med temi tremi Chaveza ni.

Türk je imel na odru eno dobro strateško točko. Ohranjal je podobo predsednika, zaradi katerega volilcem ne bo nerodno, ker so ga izvolili. Je predsednik, ki državljanov ne bo spravil v zadrego, se zdi njegov predvolilni slogan. Je pa bistveno boljši predsednik kot kandidat. Kot da se mu ni treba boriti za položaj, ampak mu ta pripada.

Tudi ko se je znašel na naklonjenem odru kina Udarnik, je ohranjal držo predsedniškega spomenika. Družbo so mu delali voditelji študentskih in mladinskih organizacij. Če naj bi to vneslo živahnost v politično razpravo, se ni najbolj posrečilo. Politika mladih je prav tako tarnajoča in brez idej kot politika starcev. Türk je potrpežljivo poslušal razglabljanja, ali so mladi izgubljena generacija ali samo pasivni in ali sploh imajo kakšno možnost preživetja. Na koncu dolge ure je Türk svojim mladim sogovornikom svetoval, naj bodo na sceni sedaj in naj imajo ideje v trenutku, ko se v socialnem dialogu določa nov prostor. Slišalo se je, kot da govori o sebi.

»Jaz razumem, da je biti mlad prehod. To ni stanje, ki dolgo traja. To je prehodno stanje, ki traja nekaj let. Treba je izkoristiti priložnosti, ki se pojavijo v danem trenutku. To velja tudi za politiko.«

Izzvenel je kot Rade Šerbedžija v pesmi Ne daj se Ines. »Ja neću imati s kim ostati mlad, ako svi ostarite.«

Zveni lepo, prav sveže pa ni.