Prav zato protestanti augsburške veroizpovedi v prekmurskem kotu, vseh skupaj jih je okoli dvajset tisoč, skorajda nikjer in nikoli po nepotrebnem ne povzdigujejo glasu, kar pa še ne pomeni, da so povsem tiho. Še več: klic po spravi in ekumenizmu, katerega vrata je odškrnil drugi vatikanski koncil (1962), je prepihal nekdanjo zatohlost, čeprav moram reči, da se zadnje čase rimskokatoliška cerkev pod plaščem »nove evangelizacije« tudi tukaj poslužuje agresivnejših in bolj perfidnih metod, od »proščenja« ob protestantskih kapelicah, blagoslovitev obcestnih križev, ki kar rastejo kot gobe po dežju tudi brez soglasja, a tudi s prikritim negodovanjem evangeličanske skupnosti, do odpiranja domov za starejše, v katerih so sicer enakopravno odprta vrata stanovalcem vseh veroizpovedi.
Kakorkoli, o tem se mlademu železničarju Janku, ki ga je pot zanesla iz Prlekije, ni niti sanjalo. Bili so trdi časi, cerkev je bila odrinjena na obrobje, protestantka Estera in katolik Janko pa sta se kljub temu vzela. Samo civilno, cerkveno nikoli, pa tudi v jeseni življenja nista nikoli pomislila, da bi pokropila svojo zvezo s katoliško blagoslovljeno vodico ali s protestantskim »suhim« blagoslovom. Kar je trajalo do njunega konca, do skupnega groba na stanjevskem pokopališču: Janka je pospremil v onostranstvo katoliški župnik, Estero evangeličanski pastor. Za prvega je bil to prvi pogreb na večinsko luteranskem pokopališču, za drugega eden izmed številnih.
»Jemal sloboud« pokojnika
Šolska pot me je vodila mimo treh pokopališč in evangeličanske cerkve v Gornjih Petrovcih, v katero sem zmeraj stopal po prstih. Pravzaprav smo se raje povzpeli v zvonik, malce poklenkali po zvonovih in jo mahnili na cerkveno podstrešje, kjer so domovali netopirji. Teh smo se bali bolj kot peklenščkov, kakršni so rožljali z verigami ob sv. Miklavžu. Prav zaradi tega, pa tudi svobodnega, z vero neobremenjenega duha v naši družini, se nisem nikoli slepo zagledal niti v Božje lice niti v takrat plamteči sij našega Maršala. Zato pa sem že kot otrok spoznaval, ker smo se pač šolarji radi obkladali z luterani in papinci, da vera ni zgolj mačji kašelj ali nekakšen »opij za ljudstvo«. Ker je živelo v mojem koncu več luteranov kot katolikov in ker imajo prvi »božjo službo« le enkrat na teden, torej v nedeljo dopoldan, učitelji kljub partijskemu enoumnemu ateizmu niso drezali v naše veroučje. Še več: tako evangeličanske konfirmacije kot katoliške birme so se dogajale bolj v offu, zato pa toliko bolj iz srca; v bistvu so bile bolj družinski praznik. Prav tako tudi cerkveni prazniki, čeprav so že takrat evangeličani šli h katoliški polnočnici v bližnjo petrovsko cerkev pri Nedeli, bolj redki katoličani pa na evangeličansko bogoslužje ob tako imenovanem velikem četrtku, torej ob prazniku zakramenta svete večerje.
Ob krstu je v zakonih, v katerih sta bila zakonca različnih veroizpovedi, nekoč (ne)zavezujoče veljalo, da sin sprejme materino vero, hči pa očetovo, kar se je pri nama s sestro tudi zgodilo. Če pogledam malce naokoli, se mi zdi, da je pri nas ob dodelitvi tega primarnega zakramenta katoliška cerkev v večji ekspanziji; morda se motim ali pa zgolj drži dejstvo, da dandanes stagnira evangeličanski živelj, predvsem zaradi staranja prebivalstva, migracijskih silnic in večje mortalitete. Ob tem se mi iz spomina nehote pririše skoraj travmatična podoba: deček v gumijastih škornjih, torej v »bataših«, stopiclja pozimi v zanj previsokem, za silo spluženem snegu za mrtvaškim vozom s konjsko vprego in z zloveščim napisom iz rustikalnih srebrnih črk: Danes meni – jutri tebi. V ušesih pa mu odzvanjajo zategle pogrebne besede petrovskega fararja Jonaša, ki je v starinski prekmurščini »jemal sloboud« pokojnika od vsake njegove domače živali, da o bližnjih in daljnih sorodnikih sploh ne govorimo.
Mnogo kasneje sem slišal, kako zveni, seveda s pojočim slovaškim naglasom, »jemati božo sloboud od mrtveca« iz ust mlade pridigarke Jane K., in šele takrat sem se zavedel Lutrove maksime, zapisane tudi na platnicah Bohoričeve slovnice Zimske urice (1584), da »vsaki jezik bode Boga spoznal«. Česar so se začeli držati po že omenjenem koncilu tako katoliki, da so začeli zlagoma maševati v slovenščini, prekmurski lutrovski pridigarji pa so, razen pri Očenašu, himni Trdi grad je naš Gospoud zmožni ter pri nekaterih petih pesmih, tudi opustili prekmurščino.
In ko listam vsakoletni Evangeličanski koledar ter preletim mlade konfirmante (evangeličanske birmance, če smem tako reči), se mi zdi, da jih je vsako leto manj, čemur prav gotovo botruje tako demografska slika kot tudi materialno-socialni status prebivalstva. A naša dežela živi naprej. Zdi se mi, da nekako brez teh, za osrednjo Slovenijo zavezujočih verskih vzorcev, ki marsikje zanetijo ogenj, kjer ga ne bi bilo treba. Sožitje evangeličanov in katoličanov predvsem v večinskih »luteranskih gmajnah« je na zunaj resda zgledno, čeprav je prava resnica v odtenkih: tako gre po navadi pri ekumenskih porokah evangeličanski pastor v katoliško cerkev in ne obratno, kar je seveda odvisno tudi od širine posameznih (katoliških) božjih pastirjev, prav tako se še zmeraj med katoliškimi ovčicami držita potajeno »sovraštvo in prezir« do luteranov, češ da »nimajo Marije«.
Prav nevednost je kriva, in to obojestranska, da pravega sožitja in sozvočja vsaj v cerkvenih vrhuškah nikoli ne bo – ali pa je zgolj leporečna in papirnata –, medtem ko vse več svobodomiselnih ljudi, med katere se prištevam tudi sam, bolj prisega na temeljne etično-moralne vrednote, katerih izguba ali zavrnitev je nakrhala tako rekoč vse socialne skupnosti ter religije.
Blago bi se pobožala
Prekmurje, še posebej gorički del, kjer živi največja slovenska evangeličanska skupnost, še danes velja za »slovensko sibirijo«. Pa ne le zaradi odrinjenosti, konec koncev je cestna povezava prestolnico »približala« na dobri dve uri vožnje, tudi ne zaradi nedotaknjene narave pod plaščem trideželnega krajinskega parka, temveč bolj zaradi številnih verskih skupnosti, ki se tukaj bolj ali manj profilirajo. Poleg že omenjenih dveh veroizpovedi najdemo tudi binkoštnike, baptiste, kalvince, jehove priče in seveda cel kup novodobnih »novih cerkva«, ki pa povečini, razen binkoštne, delujejo bolj na obrobju. Hvalevredno je, da ni čutiti posebnih nesoglasij med njimi, tu in tam seveda kaj zaprasketa zaradi neustreznih ali krivičnih denacionalizacijskih postopkov, ob bližajočem se prazniku spomina na mrtve pa sem najbolj vesel, da ni več strogo ločenih luteranskih in katoliških pokopališč.
Naj kot zanimivost dodam, da pripadniki kalvinske veroizpovedi ne prižigajo sveč na grobovih, češ da morajo imeti mrtvi mir, evangeličani pa se, seveda zaradi težnje po enostavnosti, ki na severu Evrope že meji na askezo – a to je danes težko –, izognejo sveč z nabožnimi motivi. Prav tako, kar morda mnogi niso opazili, evangeličani pospremijo svoje pokojnike v krstah brez naličja zlatih angelov, na pokrovu krste je zgolj križ brez razpela. Kar pa seveda ne omaje njihove vere v krščanstvo, čemur bi morda kakšni katoliški verski gorečneži oporekali, še več, bolj jih približa evangelijem, torej svetim oznanilom, ki so jim edino merodajno berilo. Prav tako bom zelo vesel, če bom na dan mrtvih – mimogrede, 1. novembra 1950 je bila razglašena dogma o Marijinem vnebovzetju – naletel na naših že »ekumenskih« pokopališčih tako na katoliškega duhovnika kot evangeličanskega fararja, da bosta skupaj blagoslovila in pokropila rajne, ki so bili, v to sem prepričan, še v bližnji preteklosti žrtve medverskih nesporazumov, pa tudi moja mama luteranka in moj oče katoličan bi se ob tem v svoji črni postelji blago pobožala, če se že ne moreta objeti.
Milan Vincetič
