Neuspeh uspešne urednice

Neki prijatelj me je pred časom oklical za požiralca novic. Res je, vse skupaj se je začelo z razpadom Jugoslavije, ko sem v tujini začel buljiti v televizijo in poslušati kratkovalovni radio. Mojo preobrazbo v požiralca novic je kasneje pospešil razvoj interneta in spleta. Danes sem hkrati velik zagovornik socialnih mrež, ki jih uporabljam skoraj izključno kot orodje za pridobivanje informacij. Poleg tega, da se ukvarjam s poklicem, ki novice proizvaja, sem preko teh novih orodij, ki me vodijo do neskončnega števila virov informacij, tudi velik potrošnik novic. Moj stik s svetom, iskanje novic in preverjanje virov so odvisni od konkretnih delovnih zahtev, ki običajno zelo hitro preskakujejo teme in kontinente. Toda če me spomin ne vara, se v mojo razpredeno informativno mrežo v zadnjih nekaj letih ni ujela skoraj nobena relevantna novica ali zgodba z Newsweekovega naslova. Nekdaj sloviti ameriški tednik v medijskem svetu že dolgo časa ne brenči (buzz) več.

Morda je bila zadnja novica, s katero je Newsweek vzbudil pozornost, ugibanja in nostalgije, prav zgodba o njegovi prodaji. Leta 2010 ga je Washington Post Company za en dolar prodala Sidneyju Harmanu. Newsweek je takrat imel že za 70 milijonov dolarjev dolgov, a še vedno 3,3-milijonsko naklado. Že nekaj let pred tem je ta, nekdaj najbogatejši ameriški tednik močno oklestil stroške poslovanja in tudi razvrata. Minili so časi, ko je Newsweek vsako leto v Hongkongu za bogataše in politike najemal luksuzno džunko, na kateri so se pretakale reke šampanjca. Že pred leti je Newsweek, razen v Londonu, ukinil vsa stalna dopisniška mesta v Evropi. Ko ga je kupil Harman, je imel tednik zaposlenih le še 122 novinarjev. Povprečna letna plača takratnih Newsweekovih novinarjev je znašala 123.000 dolarjev. To pomeni, da so novinarji podjetje na leto stali 15 milijonov dolarjev. Nikakor ni bilo slabo, če pomislimo, da je Newsweek v letu 2010 ustvaril 165 milijonov dolarjev. Od tega 70 milijonov od oglasov in približno 80 milijonov od prodaje tiskane izdaje. Toda tisto, kar je Newsweeku izkopalo jamo, so bili stroški proizvodnje in dostave tiskane izdaje. 102 milijona na leto.

Harman je po zlitju Newsweeka s spletnim mestom Daily Beast svoje pravice prodal InterActiveCorp (IAC). S še vedno precejšnjo finančno Harmanovo podporo je operacijo spojitve tednika s spletnim mestom vodila Tina Brown, ki je bila, preden je ustanovila Daily Beast, urednica Vanity Fair in New Yorkerja. Brownova ima izreden posluh za medije in je izkušena urednica. Daily Beast je na medijskem trgu postal relevanten vir novic, ustvaril je tudi lastni slog novinarstva. Zato ni pretirano, če trdimo, da je bila prav poroka z agresivnim Daily Beastom tista, ki je pospešila zaton v mnogih pogledih izredno konservativnega Newsweeka.

»Lagala bi, če ne bi priznala, da se mi trga srce. Ljubim tisk. Vedno sem ga in vedno ga bom imela rada. Toda grenka novica ima tudi sladko plat. Na dejstvo, da so sodobne bralne navade povsem prerasle branje tiskanih izdaj, nismo reagirali z obupom, temveč smo odločno sprejeli izziv,« je v ponedeljek novinarjem tednika napisala Tina Brown, potem ko jih je obvestila, da bo z novim letom tiskano izdajo Newsweeka v celoti nadomestil digitalni Global Newsweek.

Brownova razume razdiralno silo, ki jo v razmerju do tiskanih medijev predstavlja digitalizacija. Kljub temu pa je, ko je projekt prevzela, bila prepričana, da ji bo Newsweek, ki je svetovno znana blagovna znamka, uspelo preobraziti in napolniti z novimi vsebinami. »Zaradi sprememb informativnega ekosistema so se bili tiskani tedniki prisiljeni odpovedati novicam in so postali revije z idejami,« meni David Carr, ki za New York Times spremlja proces digitalizacije in nove medije.

Carr meni, da je Brownova razumela, kaj mora storiti, žal pa je imela napačne ideje. Carr in nekateri drugi kritiki omenjajo naslovnice, s katerimi je Brownova poskušala pritegniti pozornost. Ena od teh je bila naslovnica z Barackom Obamo, ki ga je, potem ko je ta izrazil simpatijo do istospolnih porok, upodobila kot prvega ameriškega predsednika – geja. Ali pa naslovnica, ki upodablja, kakšna bi bila pokojna princesa Diana na svoj 50. rojstni dan. Brownova je te nekoliko neokusne naslovnice utemeljevala kot poskus začetka konverzacije z bralci. Nekateri kolegi, ki so z njo sodelovali, so mi dejali, da je Brownova odlična urednica spletnega mesta, kjer ni veliko časa za razmišljanje. Po istih pričevanjih pa je imela Brownova precej težav že v obdobju, ko je bila urednica New Yorkerja, kjer se je proslavila s svojo neodločnostjo in nestanovitno presojo. Podobno naj bi se zgodilo z Newsweekom. Zanj po nekaterih pričevanjih ni imela izdelane strategije. »Le koga danes še zanima mnenje Fareeda Zakarie ali pa Nialla Fergusona, ki komentirata dogodke, ki so se zgodili pred tednom dni,« mi je dejal Michael Shapiro, ki vodi nekatere raziskovalne novinarske projekte na Columbia School of Journalism. »Le zakaj bi recimo deset minut svojega prostega časa porabil za to, da tečem do kioska, se odločam o tem ali onem glasilu, ga kupim, preberem, nato pa se moram, nezadovoljen, ukvarjati še s problemom, kako se ga bom znebil. In kdo so ti gospodje, ki na straneh Newsweeka nastopajo kot avtoritete, ki oblikujejo mnenje? In če mi je kaj do njih, če bi slučajno hotel prebrati kaj njihovega, je tukaj je vse, kar potrebujem,« je iz žepa potegnil svoj pametni telefon. Shapiro se že nekaj mesecev ukvarja z novim modelom distribucije daljših člankov nekaj deset izbranih piscev. Če mu bo uspelo, se lahko zgodi, da bo njegov projekt ogrozil celo tako renomirano institucijo, kot je New Yorker.

Razdiralna inovacija

Po teorijah razdiralne inovacije (disruptive innovation), ki je v konceptualizaciji revolucije digitalizacije medijev v New Yorku postala vsakodnevna govorica, imajo z novostmi največ težav prav uspešni mediji. Čeprav je izgubljal denar, je bil Newsweek pred tremi leti s 3,3-milijonsko naklado na trgu bralcev še vedno uspešen projekt. Toda medtem ko je informativni ekosistem začel doživljati bliskovito transformacijo, je Newsweek ostal paraliziran. Zaradi relativnega uspeha med bralstvom ni mogel, tudi če bi hotel, spreminjati svojega modela novinarstva.

Kot opisuje Clayton M. Christensen v svoji študiji o razdiralni inovativnosti, so novinarske organizacije temeljnega pomena za obstoj demokratične družbe. Toda kljub temu, da igrajo tako pomembno družbeno vlogo, je zgolj od njih odvisno, ali se jim bo uspelo prilagoditi spremembam in novim okoliščinam. Za večino novinarskih organizacij je iskanje novega poslovnega modela še vedno neznanka, trdi Christensen. Po rezultatih nekaterih raziskav pomeni preizkušanje novih poslovnih modelov veliko tveganje. Toda še vedno manjše kot laissez faire, ki nedvomno vodi v situacijo, ko bo časopis za potrošnike novic postal povsem irelevanten, trdi Christensen. To pa je tudi glavni razlog za težave Newsweeka, za katerega, po mnenju poznavalcev, tudi digitalna edicija ni več rešitev.