Nemška pedagoginja in terapevtka Monika Müller je oktobra obiskala Slovenijo in na predavanjih spregovorila o žalovanju in spiritualnosti. »Pri mojem delu mi je bilo zmeraj vodilo citat Kasparja Hauserja iz monodrame Petra Handkeja,« razkrije Müllerjeva. »Kaspar v njej pravi: 'Odkar lahko govorim o bolečini, lahko stvari popravim.' Žalujočim pustim govoriti, namesto da bi jaz govorila njim.«

Je bila v ozadju vaše odločitve, da se boste profesionalno posvetili umirajočim in njihovim svojcem, kakšna travmatična izkušnja?

Dve okoliščini sta bili odločilni za mojo izbiro poklica. Izhajam iz zdravniške družine in bila sem prva, ki se nisem odločila za študij medicine. Še kot študentka filozofije, pedagogike in literature sem honorarno delala na univerzitetni kliniki v Bonnu. Tam sem doživljala strahotno umiranje bolnikov. Nekatere so odpeljali v kopalnico in čakali, dokler ni bilo vsega konec. Nihče se ni zmenil za svojce. To dogajanje me je strašno prizadelo.

Vam je bilo ob teh doživetjih žal, da se niste odločili za študij medicine?

Mogoče, gotovo sem pomislila, da se to ne bi dogajalo, če bi bila zdravnica.

Tedaj ste se odločili, da boste pomagali umirajočim?

To je prišlo šele kasneje. Po študiju sem deset let vodila svetovalni center za pomoč odraslim. V tistem času sem bila v ZDA, kjer sem imela priložnost spremljati umiranje 21-letnega mladeniča. Ime mu je bilo Steven. To umiranje me je tako pretreslo; njegov pogum in humor na eni strani, nemoč družine na drugi. Ob njem sta ostala oče in brat, mati je odšla, ni zdržala in je sina med umiranjem zapustila. Ko je Steven umrl, sem presodila, da se moram začeti ukvarjati s tem, da bodo svojci umirajočega imeli nekoga, s katerim se lahko pogovarjajo, da bi zmogli obvladati silno bolečino, ki jo v tistih trenutkih trpijo.

Usoda je hotela, da sem v Bonnu spoznala zdravnika, strokovnjaka za paliativo. Bil je svetovalec deželne vlade in ta mu je ponudila postavitev službe za paliativno medicino, hospic in spremstvo svojcev (Alpha). Nekega večera me je ob pivu vprašal, ali bi prevzela vodenje svetovalnega centra za umirajoče in žalujoče. Tri noči nisem mogla spati, nakar sem rekla da. To službo opravljam že 25 let, januarja pa grem v pokoj.

Ko sem prebiral beležke o vašem strokovnem svetovanju, sem naletel na pojem »smisel žalovanja«. V čem je ta smisel?

Kot zunanji opazovalec tega ne morem opisati. Nobenemu žalujočemu ne morem reči: to je smisel tvojega žalovanja. To bi bilo nesramno. Kot spremljevalec lahko žalujočim odprem prostor, v katerem utegnejo najti odgovore na svoja vprašanja. Spomnim se primera, ko je 12-letni deček storil samomor, obesil se je. Družina je bila povsem kaotična. Oče je imel ljubimko, mati je bila alkoholičarka, starejši brat je preprodajal droge. Skratka, katastrofa. Več mesecev sem k njim hodila na obisk, poslušala in se pogovarjala z njimi. Leto dni po sinovi smrti je družina šla skupaj na dopust. Mati se je po zdravljenju zaradi alkoholizma spet postavila na noge, oče je pustil ljubimko, starejši brat si je našel pravo službo. Preden so šli na dopust, mi je mati dejala: »Mogoče pa je bil to smisel Thorstenove smrti. Da se družina spet združi.« Tega jaz nikoli ne bi mogla reči, to je bila njena interpretacija.

Vidite, to imam v mislih, ko govorim o smislu žalovanja. Gre za priložnost, osebnostno rast, željo po življenju. Doživela sem neverjetne stvari, ko so se ljudje soočili s svojim žalovanjem in niso bežali pred njim. Tega ne doživite, če ljudem ne pustite žalovati.

Pri žalovanju se pogosto pojavijo občutki krivde in obsojanje. Kako se temu upreti, sploh pri tako tragični zgodbi, kot ste jo pravkar opisali?

Res se zelo pogosto zgodi, da se svojci jezijo nase, češ, zakaj nisem tega predvidel in bi lahko preprečil samomor. Vendar je občutek krivde zelo pogosto neke vrste povezava s pokojnim. Če se krčevito borimo proti občutkom krivde, se lahko ta odnos pokvari, pa čeprav ima neredko tudi pozitivne učinke.

Kako pogosto so ljudje sploh sposobni ustvariti zdrav odnos s pokojnim brez pomoči strokovnjaka?

Večina ne potrebuje pomoči profesionalca, zadoščata jim podpora in razumevanje svojcev, sosedov, prijateljev, delodajalcev. Moja naloga je, da se žalovanje ne zajezi, temveč da teče. Takšno žalovanje je namreč zdravo. Če pa se ustavi, obstaja nevarnost patološkega razvoja. Depresija je pravzaprav neizživeto žalovanje.

Kakšna je pravilna pomoč žalujočemu?

V prvi vrsti ga moramo spoštovati. Sprejeti moramo, da so vsi občutki žalujočega pravilni in zdravi. Ne vem, kako je v slovenščini, v nemščini imata besedi žalost, Traurigkeit, in žalovanje, trauern, skupni izvor.

Pri nas je enako.

Potem me razumete. Vendar žalost pogosto ni tisti občutek, ki preveva žalujočega. Velikokrat so žalujoči jezni, agresivni, zavistni. Sprašujejo se, zakaj je njen soprog še živ, moj pa je moral tako mlad umreti. Ali pa obtožujejo zdravnike, prepričani, da niso storili dovolj. Občutkov je veliko in vse je treba sprejeti, ne pa žalujočega prepričevati, da ne žaluje prav. Hkrati je treba spoštovati vse strategije žalovanja. Nekateri hodijo v cerkev in molijo, drugi hodijo v naravo, tretji morajo biti v družbi ljudi, četrti se ukvarjajo s športom. Vse te oblike žalovanja so dobre, pod pogojem, da ne škodujejo zdravju. Prekomerno pitje alkohola ne pomaga.

Katere pa so največje napake pri pomoči žalujočemu?

Če ga silimo v način žalovanja, ki se zdi nam pravilen. Kardinalna napaka je, če žalujočega prepričujemo, da njegovi občutki niso primerni. Pogostokrat žalujoče prepričujejo, naj zamenjajo stanovanje ali da naj se znebijo oblačil pokojnika. To je narobe, žalujoči mora določiti svoj proces žalovanja. Poznam žensko, ki se je ogrinjala v sinov spalni plašč. V tem ni nič spornega, če tega ne bo počela deset let.

Narobe je tudi, ko prijatelji povabijo žalujočega na obisk in mu potem rečejo: »Danes se ne bomo pogovarjali o tvoji izgubi.« Seveda to predlagajo z dobrimi nameni, vendar bi žalujoči, če se izrazim v prenesenem pomenu, radi pokojnika pripeljali s seboj na obisk.

Pogosto se primeri, da zdravniki žalujočim predpišejo antidepresive.

To radi počnejo osebni zdravniki, zato da se razbremenijo in imajo manj dela. Vendar takšno zdravljenje ne pomaga, saj ta zdravila zgolj potlačijo občutke. Ko nehaš jemati zdravila, se žalovanje vrne še močneje. Zato je takšno zdravljenje zgrešeno, kar po novem ugotavljajo tudi zdravniki, tako da je tega na srečo vse manj.

Strokovna literatura govori o štirih fazah žalovanja.

Sama raje govorim o štirih priložnostih. Ker te faze naredijo pasivnega. Prva naloga je sprejeti smrt in je ne potlačiti, druga je izkusiti bolečino. Tretja naloga je prilagoditev svetu, v katerem pokojnika ni več, zadnja pa, da pokojniku zagotovimo nov prostor v življenju, ga torej ne pozabimo, temveč ga vključimo v svojo prihodnost. Vendar kot mrtvega, ne v obliki nekega ezoteričnega stika z njim. Sprijazniti se je treba, da je nekdo mrtev, hkrati pa se zavedati, da bo odnos z njim ostal za zmeraj živ.

Žal se dogajajo tudi tako tragični primeri, da najbrž niti strokovna pomoč ne pomaga. Nedavno sem bral poročilo s sojenja, ko se družinski oče ni mogel sprijazniti z dejstvom, da ga žena zapušča. Ker ni hotel, da bi dobila skrbništvo nad njunimi štirimi otroki, je vse štiri brutalno umoril. Pomagati tej materi, da bi zaživela neko količkaj normalno življenje, je najbrž misija nemogoče.

Ne nujno. Bistveno je, da strokovna pomoč pride čim prej. Nekoč sem strokovno spremljala starša 16-letnega dekleta, ki jo je zadavil ljubosumni fant. To je bilo res hudo. Dodatna oteževalna okoliščina je bila, da sta imela še 14-letno hči, do katere sta postala tako zaščitniška, da jo je njuna skrb skoraj zadušila. Čustveni razvoj tega dekleta je bil resno ogrožen. Vsekakor je dobro, če so ljudje v tako tragičnih primerih lahko deležni strokovne pomoči.

Spominjam se tudi hude železniške nesreče, ko je pri kraju Eschede iztiril hitri vlak in je umrlo več kot sto ljudi. Svojci so morali identificirati pokojnika, čeprav od njega ni ostalo več kot roka. Tem ljudem je zelo pomagalo, da smo jim strokovnjaki stali ob strani, saj so lahko jokali, neposredno govorili o svojih občutkih.

Kako pa vi predelate takšna ekstremna doživetja?

Imam otroke, družino, dobre prijatelje, grem v kino ali pa si kupim kakšno obleko. Sčasoma si prisvojiš strategijo, kako se soočiti s temi izkušnjami. Je pa zame velika prednost, da lahko vse to doživim, ker sem si tako postala bolj domačna s smrtjo. Ni več tako strah, kot me je bilo nekoč.

Ste kdaj doživeli smrtni strah?

Oh, veste kolikokrat! Kot otrok sem bila zelo boječa, strah me je bilo teme in sem zmeraj spala na tleh v spalnici svojih staršev.

Je strah pred smrtjo nekaj naravnega?

Seveda, saj je smrt nasprotje življenja. Živimo pa radi.

Stari običaji, povezani s smrtjo in pogrebom, počasi zamirajo, ker je večina obredov vezanih na cerkev.

Mrtvaška straža, odprta krsta, sedmina. Po moji oceni so vsi tradicionalni rituali smiselni. Ljudem vedno pravim, naj se poslovijo od pokojnika, ker bodo tako dejansko imeli zadnji spomin nanj. Hkrati pa je pomembno, da z žalujočimi ustvarimo nove običaje.

Žalujejo verni drugače kot ateisti?

Na to ni splošnega odgovora. Vera vsekakor ne ščiti pred žalovanjem. Nekateri verniki med žalovanjem izgubijo svojo vero in rečejo, da v takšnega boga ne verjamejo več. Poznam župnike, ki so ob hudi izgubi zapadli v krizo vere. Obstajajo pa tudi ateisti, ki se v takšnih situacijah spreobrnejo k veri.

V mnogih kulturah ni neposredne povezave med žalovanjem in žalostjo. Spomnim se dokumentarca, ki je prikazal neki pogreb v Nigeriji. Svojci so plesali in peli ob pokojnikovem grobu, truplo pa so pokopali v krsti, ki so jo oblepili s kartonom tako, da je bila podobna mercedesu. Pokojnik je bil namreč taksist in si je zmeraj želel voziti mercedesa.

Res je. Spomnim se fotografije pogreba nekega afriškega novinarja. Pokopali so ga v krsti, ki je imela obliko kemičnega svinčnika. V Indiji, kjer verjamejo v reinkarnacijo, doživljajo smrt kot priložnost za boljše življenje.

Zakaj je v naši kulturi smrt nekaj tako dramatično tragičnega?

Rekla bi, da predvsem zato, ker ne znamo sprejeti trpljenja. Budisti pravijo, da je trpljenje značilnost sveta. V nekaterih vzhodnih verah imajo boga, ki uničuje. Pri nas je to hudič. Trpljenje potiskamo v pekel.

V zahodni civilizaciji se smrt vse bolj enači z boleznijo. Kaj pravite na to?

Medicina pravi: ko nastopi smrt, je naša znanost odpovedala. Tak pristop je povsem zgrešen. Na svojih seminarjih zmeraj izpostavim statistični podatek, da povprečni prebivalec velikih mest vidi prvega mrtveca šele pri 48 letih, največkrat je to bližnji sorodnik. Otrokom se hoče prihraniti vse, kar je povezano s smrtjo. Ne pelje se jih več na pogrebe v prepričanju, da to zanje ni primerno. To je neumnost. Po mojem mnenju je treba otrokom pokazati mrtvega človeka. To je nekaj povsem naravnega. Otroke smrt zanima, saj si zelo radovedno ogledujejo mrtve živali. Ko je bila moja hči otrok, je našla mrtvega ptička. Pokopala ga je, čez nekaj tednov pa ga je spet izkopala in pogledala, kaj se je mu je zgodilo. Ker današnja mladina nima več stika z mrtvimi, je njihov edini stik s smrtjo tisto, kar vidijo na televiziji. To pa niso dobre podobe smrti.

Smrt je postala vseprisotna, vsak dan vidimo na televiziji umirati ljudi, lastna smrt pa je postala tabu. O njej se ne govori.

Znan je citat iz Razlage sanj Sigmunda Freuda, pravzaprav anekdota. Mož reče ženi: »Če eden od naju umre, se bom preselil v Pariz.« Umirajo zmeraj drugi.

Kako pa o smrti govorijo tisti, ki so soočeni z dejstvom, da so na smrt bolni in bodo v bližnji prihodnosti umrli?

Pogosto ne uporabljajo besede umirati, vendar se hočejo pogovoriti o tej temi. Še posebej jim je pomembno, da se lahko pogovarjajo z nekom, ki se ne prestraši. Okolica je namreč tista, ki se noče pogovarjati o njihovi smrti. Zato se pogosto zgodi, da umirajočega svojci zapustijo, ker jih je tako strah pred smrtjo. Takšna izkušnja je skoraj tako huda kot umiranje.

Tednik Der Spiegel je izvedel javnomnenjsko raziskavo o tem, kako bi najraje umrli. Kar dve tretjini vprašanih je želelo umreti hitro, denimo zaradi srčnega infarkta, čeprav po statističnih podatkih tako umre samo pet odstotkov ljudi. Četrtina vprašanih si je želela umreti tako, da bi pred tem še imeli nekaj časa in bi se lahko ob dobri zdravstveni oskrbi poslovili od svojcev. Kakšno smrt si želite vi?

Tudi jaz ne bi hotela umreti nenadno. Sem radovedna. Vsekakor pa nočem trpeti bolečin.

Kakšno pa je vaše mnenje o medicinskem podaljševanju umiranja? Neredko namreč zdravniki izvajajo medicinske posege in terapije pri ljudeh, ki so na smrt bolni.

To je mučenje, nič drugega. Vstavljanje sonde v želodec umirajočega, ki ne more več jesti, je brutalno. Če kaj takega doživim v bolnišnici, postanem glasna. Zdravniki mi hočejo potem postreči z argumenti, češ, lahko je tebi govoriti, če bi bila to tvoja mati, bi si tudi ti želela, da bi ji pomagali, in podobno. V takšnih primerih skličemo etični koncil, na katerem sklenemo, kako naj se z umirajočim postopa.

Evtanazija je v večini evropskih držav še zmeraj tabu.

Zlagoma se razmere izboljšujejo. Vse več je osebnih zdravnikov in paliativnih zdravnikov, ki pomagajo umirajočim umreti. Seveda ne želijo biti imenovani, ker je njihovo početje še zmeraj prepovedano. Vendar je trpljenje včasih tako hudo, da je bolj usmiljeno, če bolnika pustimo čim prej umreti.

Paliativna oskrba je najboljša v Veliki Britaniji. Slovenija še caplja za razvitimi državami. Kakšne so razmere v Nemčiji?

Postajajo vse boljše, imamo že tristo hospicev, naše storitve pa v celoti plača zdravstvena blagajna. Vendar je bil potreben dolg boj, da smo dosegli takšen standard. Nujno bo treba še izboljšati ambulantno oskrbo, saj večina ljudi umre doma. Tudi jaz bi rada tako umrla.

Kaj ste se naučili pri oskrbi umirajočih?

Koliko je vredno življenje. Kaj je pomembno in kaj ni. Zdaj se denimo ne razburjam več tako kot pred dvajsetimi leti. Doživela sem veliko herojev in se zbližala s smrtjo. Upam, da se je ne bom tako branila, ko bom enkrat na vrsti. Zdaj namreč vem, da se da tudi dobro umreti.